Naslov ni edina povezava

Klanec nekoč, danes, vedno? Tej temi se bodo posvetili dijaki, ki bodo v prihodnjem šolskem letu opravljali maturo pri slovenščini, za katero bodo tokrat obravnavali romana Na klancu Ivana Cankarja in Na Klancu Tine Vrščaj. S svojimi razmišljanji, napotki in namigi jim je tudi letos v okviru Bralnice na vrtu Sokolskega doma nekaj iztočnic za pristop k letošnji temi za esej na maturi ponudil Aljoša Harlamov. Kot vedno je najprej predstavil skrbno analizo obeh del, nato pa poskušal poiskati še skupne točke med romanoma, ki sta nastala v zelo različnih časovnih obdobjih, a imata veliko več skupnega kot zgolj naslov, je poudaril Harlamov. Naslov dela Tine Vrščaj ni po naključju Na Klancu, je dodal, saj se nanaša na Cankarjevo delo, in pri tem še posebej opozoril, da je pri Tini Vrščaj klanec pisan z veliko začetnico. Se je pa obenem osredotočil na razlike, ki so povezane s časom nastanka obeh romanov, obenem pa gre za dva zelo različna avtorja.

Veliko večjo pozornost je v svoji predstavitvi Harlamov namenil Cankarjevi knjigi, ki je po njegovih besedah kompleksnejša in zato mogoče mladim bralcem manj razumljiva. Izpostavil je Cankarja kot socialističnega pisatelja, saj je roman Na klancu namenil socialistični revoluciji. »Zgodba se sicer začne in konča na klancu, a na koncu je vendarle luč – zadnji prizor je zato zelo pomemben za razumevanje celotne knjige.« Tudi tisti, ki Cankarja nikoli niso brali, je še poudaril, pa zagotovo poznajo izraz cankarjanska mati in podobo teka za vozom kot prispodobe za sanje, ki jih ni mogoče ujeti. Kot ključno pri Franckinem teku za vozom v knjigi Harlamov izpostavi to, da se Francke na koncu usmili zgolj hlapec in ji pomaga na voz, medtem ko se drugi norčujejo iz njenega teka in jo zasmehujejo. »Pri Cankarju ni nič naključnega, vsako podrobnost je natančno premislil. Zato tudi ni pustil, da bi Francka sama ujela voz, ampak se je nekdo usmili – hlapec jo dvigne na voz in tudi to je metafora za dvig nad zemeljskost, torej neke vrste religiozna izkušnja.«

Obema knjigama je skupen klanec, ki je pri Cankarju metafora za revščino, saj se na klanec preselijo vsi, ki so izrinjeni s trga. »Klanec primerja s pokopališčem, saj se nič nikoli ne spremeni – ko ljudje umrejo, pride nova družina, ki sčasoma postane povsem podobna prejšnji družini; to so karikature revežev. Klanec je tako kot nek zaklet prostor, kjer ljudje lahko samo še umrejo.« A siromaki pri Cankarju niso samo ljudje na klancu, je poudaril Harlamov, ampak je to oznaka za celoten slovenski narod v tistem času. »Vendar je bil Cankar socialist, verjel je v socialistično revolucijo, zato na koncu vseeno konča z optimizmom.« Upanje po njegovih besedah predstavlja luč v oknu učiteljevega doma; če se delavci povežejo, v tem vidi iskro revolucije, ki jih bo popeljala v lepšo prihodnost. »Klanec je začarana pokrajina, iz katere nihče ne pobegne, a tisto, kar siromake najbolj opehari, so ravno sanje, tek za vozom. Če ni sistemskih sprememb, ni resničnih sprememb.« Pri Tini Vrščaj ima klanec po besedah Aljoše Harlamova drugačno podobo kot pri Cankarju. »Gre za klanec kot kraj in tudi resnični klanec, ampak glavna junakinja je simbol upiranja vsemu, kar je udobno.« Klanec je bolj prispodoba našega groznega ravnanja z naravo kot pa siromaštva, ekološko sporočilo je mogoče začutiti skozi celotno knjigo Tine Vrščaj. »Njen klanec izgubi razredno perspektivo, ki je prisotna pri Cankarju, kjer si na klanec izrinjen zaradi kapitalizma. Tu pa je druga prispodoba – ko gre nekdo prostovoljno na klanec, da bi bil bolj v stiku z naravo.« Ob koncu je prihodnjim maturantom še svetoval, naj knjigi večkrat in čim bolj natančno preberejo, saj bodo tako najlažje ustvarili lastno interpretacijo.