Ekipa projekta RE-ORG v prenovljenih depojih na Savski cesti, kjer so v nekaj dneh s skupnim delom dosegli večjo preglednost in varnejše pogoje hrambe muzejskih zbirk. Delavnica je pokazala, kako lahko znanje, dobra organizacija in sodelovanje učinkovito izboljšajo temeljno infrastrukturo muzeja. / Foto: Jelena Justin
Muzejska dediščina se začne v depoju, temelju njenega obstoja
Muzeji javnosti najpogosteje razkrivajo svojo podobo skozi razstave, dogodke in publikacije. Manj vidno ostaja tisto, kar muzeje v resnici določa: depoji – prostori, v katerih se hrani večina muzejske dediščine in so temelj njenega obstoja. Prav zato ima petdnevna delavnica RE-ORG, ki je nedavno potekala v Gorenjskem muzeju v Kranju, pomen, ki presega okvir enkratnega projekta.
Ko pomislimo na muzej, najprej vidimo razstavne dvorane, vitrine, izbrane predmete in zgodbe, ki jih spremljajo. Muzejska resničnost pa se v veliki meri odvija drugje. V prostorih, ki jih obiskovalci redko vidijo, v depojih, kjer se hrani večina muzejskih zbirk. Prav tam se odloča o tem, ali bo dediščina ohranjena, dostopna in raziskovalno uporabna tudi v prihodnje.
Več kot devetdeset odstotkov muzejskih predmetov nikoli ne pride na razstavo. Njihovo življenje poteka v depojih, kjer so odvisni od prostorskih razmer, ustrezne opreme, organizacije dela in rednega strokovnega nadzora. Če so ti pogoji neustrezni, dediščina postopoma propada, pogosto tiho in neopazno. V tem smislu depoji niso zgolj tehnična podrobnost muzeja, temveč njegov temelj.
Prav iz tega zavedanja je izhajala odločitev Gorenjskega muzeja, da se je lani vključila v projekt RE-ORG, mednarodno uveljavljeno metodologijo za reorganizacijo muzejskih depojev. »Skrb za muzejske predmete in njihovo varovanje je osnovna in prioritetna muzejska dejavnost,« poudarja direktorica Gorenjskega muzeja Jana Babšek. Ob nastopu mandata je ob obisku različnih depojskih lokacij naletela na razmere, ki so zahtevale takojšen odziv: neustrezne prostore, izpostavljenost vlagi in druge dejavnike tveganja za muzejske predmete.
Metoda projekta temelji na realnih izhodiščih, na obstoječih prostorskih in finančnih možnostih ter na znanju in sodelovanju zaposlenih. Njeno bistvo ni zgolj v preurejanju prostora, temveč v spremembi odnosa do depojev kot ključnega dela muzejske dejavnosti.
Vstop Gorenjskega muzeja v projekt RE-ORG je bila tako strokovna odločitev, obenem pa jasen znak, da se vprašanje varovanja dediščine začne tam, kjer je najmanj vidno – v depoju.
Osrednji del delavnice RE-ORG v Gorenjskem muzeju je potekal v depojih na Savski cesti, kjer hranijo gradivo iz vseh muzejskih zbirk: arheološke, etnološke, umetnostnozgodovinske, kulturnozgodovinske ter zbirke novejše zgodovine. Prav ta raznolikost je predstavljala poseben izziv. Urejanje depoja ni pomenilo zgolj premikanja predmetov, temveč natančno presojo materialov, velikosti, občutljivosti in ustreznih pogojev hrambe.
Vodja oddelka za konservatorstvo in restavratorstvo Sandra Dimitrijević poudarja, da je treba tveganja za muzejske zbirke presojati celostno. Depoji Gorenjskega muzeja so razpršeni na več lokacijah, pogosto v prostorih, ki prvotno niso bili namenjeni hrambi dediščine. »V primeru centralnega depoja na Savski cesti so bila največja tveganja povezana z omejeno dostopnostjo, slabo preglednostjo, pomanjkanjem ustrezne opreme ter neustrezno infrastrukturo,« opozarja Dimitrijević. »V okviru petdnevne delavnice vseh sistemskih težav seveda ni mogoče rešiti, mogoče pa je doseči konkretne izboljšave in narediti pomemben korak naprej.«
Delavnica je bila zasnovana kot kombinacija teoretičnega in praktičnega dela. Skoraj tri dni so udeleženci posvetili razumevanju metodologije RE-ORG, analizi stanja depojev in prepoznavanju ključnih tveganj. Sledila sta dva dneva intenzivnega praktičnega dela, v katerem so se teoretična izhodišča neposredno preizkusila v prostoru. Takšen pristop omogoča, da se znanje ne ustavi pri načrtih, temveč se preveri v realnih razmerah.
Dr. Petra Stipančič iz Dolenjskega muzeja, poleg Gregorja Kosa iz Slovenskega etnografskega muzeja in mag. Jane Šubic Prislan ena od mentoric delavnice, poudarja obseg in zahtevnost kranjskega primera. V petih delovnih dneh je 21-članski ekipi uspelo urediti velik osrednji depojski prostor ter tri dodatne prostore, s tem da je delala z izjemno raznovrstnim gradivom, vključno s knjižnim fondom. »Gre za izjemen primer po velikosti prostora in raznolikosti gradiva. V zelo kratkem času je velika ekipa opravila izjemno zahtevno in obsežno delo, pri katerem sta bila ključna dobra organizacija in sodelovanje med oddelki,« poudarja Stipančič.
Proces se ni začel šele s prihodom udeležencev, temveč je bilo ogromno dela opravljenega že v predhodnih večmesečnih pripravah. Mentorji – med njimi tudi ugledni mednarodno priznani strokovnjak Veljko Džikić iz Narodnega muzeja v Beogradu – so depoje obiskali že prej, opravili meritve, ocenili stanje zbirk, izločili gradivo, ki ne sodi v muzejsko zbirko, ter skupaj z zaposlenimi pripravili natančen načrt reorganizacije. V priprave je bil vključen velik del zaposlenih, kar je okrepilo razumevanje pomena depojev in odgovornosti do zbirk.
Po izkušnjah mentorjev projekt prinaša več kot zgolj urejen prostor. »Največji premik se pogosto zgodi v miselnosti zaposlenih in vodstva. Udeleženci delavnice spoznajo osnovna pravila urejenega depoja in pomen rednega, načrtnega dela,« ugotavlja Stipančič.
Delavnica na Savski cesti je tako pokazala, da je z metodo, znanjem in timskim delom mogoče v kratkem času doseči vidne spremembe. Depoji postanejo preglednejši, delo učinkovitejše, zbirke dostopnejše. To pa je pogoj, da muzej svojo raziskovalno in varovalno vlogo opravlja strokovno in odgovorno.
Vprašanje urejenih muzejskih depojev presega notranje delovanje posamezne ustanove. Gre za vprašanje javnega interesa in za razumevanje, kaj kot skupnost sploh želimo ohraniti in predati naprej. Muzeji niso skladišča predmetov, temveč javne ustanove, ki skrbijo za skupni spomin, identiteto in znanje. Če so depoji neustrezni, je ogroženo samo jedro njihovega poslanstva.
Delavnica RE-ORG v Gorenjskem muzeju je jasno pokazala, da je z znanjem, metodo in sodelovanjem mogoče doseči pomembne premike tudi v razmerah, ki niso idealne. Hkrati pa je postalo očitno, da takšni projekti ne morejo obstati brez dolgoročne in sistemske podpore. Urejanje depojev ni enkraten poseg, temveč proces, ki zahteva čas, vztrajnost ter stabilno finančno in institucionalno zaledje.
Direktorica Gorenjskega muzeja Jana Babšek prihodnost vidi v postopnem, a premišljenem razvoju depojev na Savski cesti. »Naša vizija je, da bodo depoji urejeni po zbirkah in tipih predmetov, deloma tudi kot ogledni depoji, ki bodo omogočali vpogled v zakulisje muzeja,« poudarja. Ob tem poudarja tudi pomen pietetne in strokovne hrambe občutljivega gradiva ter vzpostavitve ustrezne infrastrukture za konservatorsko in tehnično delo.
Takšna vizija pa presega zmožnosti ene same ustanove. Kot opozarja direktorica, je vprašanje depojev v zadnjih letih prepoznalo tudi Ministrstvo za kulturo, ki je urejanje depojev vključilo v Nacionalno strategijo za muzeje in galerije. To pomeni pomemben premik v razumevanju, da gre za sistemsko nalogo, ki zahteva sodelovanje lokalnih skupnosti, države in strokovne javnosti.
Podpora Mestne občine Kranj kot ustanoviteljice ter državnih institucij zato ni zgolj dobrodošla, temveč nujna. Če želimo muzeje, ki bodo tudi v prihodnje verodostojni varuhi dediščine, moramo razumeti, da se njihovo delo ne začne na razstavah. Začne se v depoju – tam, kjer se tiho, a vztrajno odloča o prihodnosti skupnega spomina.
