Muzej je živ, ni zaprašen spomin

Ni naključje, da se pogovarjava v Kurnikovi hiši, ki je najstarejša ohranjena stavbna dediščina v Tržiču in v kateri se je pred dvestotimi leti rodil ljudski pesnik Vojteh Kurnik. Kako se boste v muzeju poklonili pesniku v jubilejnem letu?

Praznovanja bodo celo leto, v glavnem jih ustvarjata Zveza kulturnih organizacij Tržič, ki je na nek način dedič Kurnikove tradicije v smislu, da še vedno podeljuje Kurnikove nagrade in je pred leti izdala Kurnikovo pesniško zbirko, in pa seveda Tržiški muzej, ki skrbi za Kurnikovo hišo in njegovo dediščino. Prvi korak praznovanja je bil že na slovenski kulturni praznik, ko smo se povezale kulturne ustanove v Tržiču in oblikovale zanimiv celodnevni program.

Vrhunec jubilejnega leta bo znanstveni simpozij o Vojtehu Kurniku in primerljivih zbiralcih kulturnega izročila iz drugih slovenskih pokrajin, ki ga organizira Slovenska akademija znanosti in umetnosti in ga bomo gostili v Tržiču. Moji sodelavci pa že več mesecev prav po detektivsko raziskujejo doslej neznane podrobnosti o Kurnikovi rodbini, njegovem življenju in velikanski množici pregovorov, ki jih je zbiral.

Mesto direktorja Tržiškega muzeja ste nastopili decembra lani, pred tem ste bili od leta 2015 zaposleni v založbi Družina, sprva kot knjižni urednik, od leta 2020 pa kot vodja knjižnega uredništva. Zakaj ste se odločili za spremembo in kandidirali za direktorja muzeja?

Uvodoma moram reči, da me delo s knjigami še vedno navdušuje, ker si ne predstavljam življenja brez domače knjižnice in vseh zgodb, ki jih knjige prinašajo. Eden poglavitnih razlogov za menjavo službe je bil družinski. Doma imam še majhna otroka in se mi zdi dragocen vsak trenutek časa, ki ga lahko več preživim z družino. Služba bližje domu vsekakor pomaga.

Drugi razlog je pa seveda moje dosedanje delo na področju (zlasti ljubiteljske) kulture v Tržiču, v okviru katerega sem seveda sodeloval tudi z muzejem. Zdelo se mi je, da lahko lepo povežem svojo strast do dediščine in svoje siceršnje kulturno ustvarjanje s službo v Tržiškem muzeju.

Tržiški muzej je, če lahko tako rečem, uveljavljena blagovna znamka ne samo v občini, ampak tudi širše. Prišli ste v ambiciozno postavljen, urejen muzej z veliko vsebine, ki so mu jo vdahnili že vaši predhodniki.

Drži. Tržiški muzej ima zelo bogato zgodovino delovanja, deluje že krepko več kot pol stoletja. Ne le njegovi direktorji, ampak vsi sodelavci doslej so pokazali veliko strokovnega znanja, predvsem pa entuziazma. Žrtvovali so ogromno truda za vzpostavitev muzejskih zbirk in zakladnic znanj, ki jih danes uspešno predstavlja Tržiški muzej.

Muzej ima v upravljanju več enot in napredek se kaže tudi v tem, da se vse enote neprestano nadgrajujejo. Lani smo odprli čudovito razstavo kovaške zbirke v Fužini Germovka, pred tem so bile v vsakoletnem ritmu preurejene posamezne obrtne zbirke v osrednji stavbi našega muzeja. Res je dinamično in trudimo se, da kljub majhnosti naše ekipe na nobenem področju ne zaspimo, seveda pa smo omejeni s prostorskimi, kadrovskimi in finančnimi zmožnostmi.

Koliko enot ima muzej?

Tržiški muzej se poglavitno ukvarja s predstavitvijo lokalnih obrtniških tradicij (usnjarska, čevljarska, tekstilna, nogavičarska, modrotiskarska), ki so povečini predstavljene na razstavah v naši osrednji stavbi v Pollakovi kajži. Znotraj iste stavbe imamo tudi Slovenski smučarski muzej, ki ga želimo še razširiti. Omenil sem že Kurnikovo hišo, v kateri predstavljamo način življenja v Tržiču pred več kot stotimi leti, v hiši je tudi kolarska zbirka, ker je bil Vojteh Kurnik po poklicu kolar, in Fužino Germovka, ki je ena najstarejših kovačij v Tržiču. V vseh enotah muzejske predstavitve nadgrajujemo z zanimivimi spremljevalnimi pedagoškimi vsebinami.

Iz obdobja druge svetovne vojne je na prvem mestu spominski park nekdanjega koncentracijskega taborišča na Ljubelju s spominsko sobo. Pomembno je omeniti, da je bilo to edino koncentracijsko taborišče na slovenskem območju, ki pa je v resnici zelo malo znano med Slovenci današnjih dni. Skrbimo tudi za partizansko tiskarno v Dovžanovi soteski, ki pa je precej odročna in je trenutno zaradi otežene poti nedostopna za obiskovalce. Ne nazadnje izvajamo tudi galerijsko dejavnost, naše osrednje razstavišče je Galerija Paviljona NOB, razstave pa koordiniramo tudi na drugih lokacijah.

Lansko jesen, takrat še kot kandidat za direktorja muzeja, ste predstavili svoj pogled na delovanje muzeja. Nekaj tega ste že nakazali.

Prva prioriteta je popularizacija zavedanja med splošno populacijo, kaj muzej sploh dela. Zdi se mi, da je še vedno nekaj napačnega razumevanja med ljudmi, da je muzej skladišče, kamor stare stvari zgolj pospravimo na varno. Spodbujal bom, da se muzej čim bolj odpira skupnosti, da se ljudje čutijo povabljeni k obisku, seznanjanju z lokalno dediščino, z zgodbami, ki jih pripovedujejo muzejski predmeti, in da iz teh vsebin lahko črpajo tudi kakšne spodbude, znanja, ki jim lahko koristijo v sodobnem času.

Eden od ciljev je seveda tudi osveževanje naših zbirk. Letos bo eden naših največjih projektov selitev osrednjega depoja, v katerem hranimo zlasti največje elemente naše dediščine, povezane z industrijsko zgodovino; velike stroje iz nekdanje Bombažne predilnice in tkalnice, Peka, gasilsko zbirko. Podobno kot je bila pred leti organizirana Gašperjeva podstreha v Pollakovi kajži, v prvi fazi želimo v prostorih BPT organizirati spodobno gasilsko zbirko, ker je tradicija prostovoljnega gasilstva v Tržiču zelo bogata.

Že več kot dve desetletji pri KD Križe sodelujete kot ljubiteljski igralec, mentor odrasle in otroške gledališke skupine, režiser, član mešanega pevskega zbora. Ste tudi dolgoletni član Mladinskega gledališča Tržič. Zvezo kulturnih organizacij Tržič vodite od leta 2014. Je kultura za vas kot zrak, brez katere ne morete?

S kulturo se ukvarjam že od osnovnošolskih let. V resnici si težko predstavljam, da bi živel življenje brez kulturne ustvarjalnosti. Vedno pa trdim, da kultura ni nekaj, kar človek dela samo v prostem času. Je način življenja. V etimološkem smislu je izraz kultura povezan s kmetijstvom, s kulturnimi rastlinami, se pravi, naši predniki so neko divjo rastlino vzgojili, zato da jim je dala boljši sad. Ta vzgoja, da postajamo kar najboljša oblika samega sebe, velja tudi v človeškem smislu povsem enako. Se mi pa zdi, da se temu vzgojnemu potencialu v zadnjih letih daje premalo poudarka, kar je po svoje sicer razumljivo, ker je konkurenca vtisov in vplivov, možnosti in dejavnosti za vsakdan, ki ga človek preživlja, velika, zagotovo pa ni dobro.

Po izobrazbi pa ste magister teologije ...

Začel sem sicer s študijem umetnostne zgodovine, ampak sem nekako čutil, da mi ta »delni« pogled na zgodovino ni zadosti. Na študiju teologije sem prepoznal širši potencial. Ne gre zgolj za spoznavanje verskih resnic znotraj krščanskega religijskega sistema, ampak za celosten pogled na razvoj človeka, njegove zgodovine, sposobnosti, vrednot, ustvarjanja, katerega pomemben del je tudi kulturno in umetniško delovanje. Študij mi je veliko dal, ker vključuje številne znanstvene discipline. In verjamem, da mi je to koristilo tudi pri izoblikovanju mojega značaja in načina dela.

Kaj novega v muzeju še napovedujete v letošnjem letu?

Občina Tržič bo ob osrednji stavbi muzeja uredila muzejski vrt, ki bo ponujal priložnosti za različne kulturne dogodke. Ob dvorcu Neuhas bo nova galerija, v njej bomo pripravili razstavo o maršalu Radetzkem, ki je bil eden od lastnikov dvorca, sodelovali bomo pri oživljanju parka ob dvorcu. Pripravljamo tudi novo stalno razstavo o zgodovini Tržiča od najzgodnejše poselitve dalje, s čimer bomo zapolnili še zadnje razpoložljive prostore v Pollakovi kajži.

Letos mineva sto let, kar je Tržič postal mesto. Kako se boste v Tržiškem muzeju poklonili jubileju?

Ureditev omenjene nove stalne razstave bo povezana s stoto obletnico. V sodelovanju z Občino Tržič pripravljamo tudi knjigi ob tem jubileju. Ena bo znanstveni zbornik, ki ga pod okriljem tržiške knjižnice vodi uredniški odbor pod vodstvom Aljaža Pogačnika, druga bo fotomonografija, ki jo pripravljamo v Tržiškem muzeju z delovnim naslovom Sto let v stotih slikah, kjer bomo skušali na bralcu prijazen način in z obilo fotografskega materiala pokazati, kaj vse se je v zadnjih stotih letih pomembnega zgodilo v Tržiču.