Mi vsi smo Peršman

Peršman 1945 in 2025

Kaj se je pri Peršmanu zgodilo 25. aprila 1945 in 27. julija 2025. »Sreda, 25. aprila. Dan, ko so se sovjetske in ameriške enote prvič srečale pri kraju Torgau na Labi in tako jasno nakazale bližajoči se konec vojne. Dan, ko se je odvila tudi akcija enot SS in policije proti Peršmanovi domačiji. Nepričakovano. Vsaj za družino. In za partizane, ki so bili tam nastanjeni. Zaradi premišljene kurirske mreže so partizani na tekočem z bistvenimi dogodki in zlomom nemških front. V zraku je osvoboditev – tudi tukaj v gorah. Upi so upravičeni. Da bo že kmalu konec vojne. Upanje v boljšo prihodnost. V svobodo. V pomlad. Po nadvse brutalni in strupeno mrzli zimi – ta je zahtevala veliko žrtev na straneh odporniškega gibanja, ki so ga zavezniki takrat že zdavnaj priznavali za svojega – se sneg topi, temperature so mile. / Na kmetijo so partizani zgodaj zjutraj privedli dve 'beli kravi' in 'telico ali junico', jih zaklali in jih na Peršmanovi kmetiji skuhali v kotlu, je leta 1948 zabeležil sodni zapisnikar izjavi takrat trinajstletne preživele hčere s kmetije Ane Marije Sadovnik med zaslišanjem na Rastočnikovi kmetiji v Lepeni. 'Partizani so se tistega dne obnašali kot običajno, torej kot se spodobi, in so veliko peli. Moji starši so lahko tistega dne delali kot po navadi. Tistega dne smo vozili gnoj,' deklica opiše splošno vzdušje tistega dne.« / »25. aprila 1945, le nekaj dni po tistem, ko so zavezniki osvobodili okupirano ozemlje, je na Peršmanovi domačiji pri Železni Kapli prišlo do spopada med nacistično policijsko enoto in partizani, ki so bili nastanjeni na kmetiji. V enem zadnjih nacističnih zločinov, zagrešenih nad Koroškimi Slovenci in Slovenkami, so pripadniki 13. policijskega polka SS umorili 11 članov družin Sadovnik in Kogoj, ki sta prebivali na domačiji; med njimi je bilo sedem otrok. Preživeli so le trije otroci, med njimi Ana Sadovnik, ki je v središču pričujočega stripa. Zgodba pripoveduje o dnevu zločina, pa tudi o boju za preživetje po zločinu na tem skorajda docela uničenem kraju – na kraju, ki je od konca 40. let prejšnjega stoletja znova služil kot bivališče in se je v 80. letih pričel razvijati v kraj javnega spominjanja.« Navedena odlomka sta iz spremnih besedil v knjižnem stripu z naslovom Peršmanova domačija. Ustvarili sta ga avstrijski avtorici Evelyn Steinthaler (risba) in Verena Loisel (scenarij), prevedel Jernej Biščak, izdala Založba ZRC, Ljubljana, 2022. To knjigo sem predstavil tudi v Gorenjskem glasu, 17. februarja 2023. Na to objavo sem se spomnil v dneh po 27. juliju 2025, bila je nedelja, ko je avstrijska policija v spektakularni akciji prekinila miroljubni »antifašistični tabor«, ki je v tistih dneh v soorganizaciji Kluba slovenskih študentk in študentov na Dunaju potekal na območju nekdanje domačije, zdaj pa muzeja Peršman na avstrijskem Koroškem.

Odzivi in obsodbe

Policijska racija na Peršmanovi domačiji je sprožila številne odzive tako v Avstriji kot v Sloveniji. Koroški deželni glavar Peter Kaiser se je odzval že v nedeljo zvečer in sporočil, da bo po koncu antifašističnega tabora povabil na pogovor vodstvo muzeja, predstavnike urada za zaščito ustave, okrajnega glavarstva in občine. »Čeprav še ne poznam vseh podrobnosti o današnji policijski akciji na Peršmanovi domačiji, pozivam vse vpletene k sodelovanju in pogovoru … Peršmanova domačija je kraj spomina. Kraj, ki nas mora spominjati, da sovraštvo in nasilje v naši družbi nimata mesta,« je po poročanju avstrijske tiskovne agencije APA poudaril Kaiser. V sporočilu Ministrstva za zunanje in evropske zadeve RS pa so zapisali: »Obsežno policijsko posredovanje na enem najpomembnejših spominskih krajev koroških Slovencev, ki je vključevalo intervencijska vozila, helikopter, letalnike in policijske pse, je globoko pretreslo slovensko narodno manjšino na avstrijskem Koroškem in tudi slovensko javnost. Ministrstvo zato od avstrijskih zveznih in deželnih oblasti pričakuje hitro, transparentno in temeljito preiskavo dogodka.« Sledili so množični protesti v Celovcu, na Dunaju in v Ljubljani. In potem je prišlo še do incidenta na nogometni tekmi v Celovcu, ko je sodnik od trenerja slovenskega kluba SAK iz Celovca zahteval, da z igralci govori nemško …

Nauk iz te zgodbe

Ko človek vse to prebira, se vpraša, kaj danes pomeni antifašizem. Spomladi leta 1945 je bila to zmagovalna ideologija, ne le v Stalinovi Sovjetski zvezi in Titovi Jugoslaviji, ampak tudi med zahodnimi zavezniki. Zdaj, 80 let pozneje, pa se zdi, da je antifašizem za nekatere levičarski ekstremizem, ki ga je treba policijsko nadzorovati. Je res tako?