Letim

Bil je en tak utrujen večer. Ko bi bilo toliko lažje ostati na mehkem, pred modro svetlobo, z ugašajočimi mislimi. A je bilo vendarle – služba pač – treba iti.

Dvorana je bila še prazna. Napolnjena zgolj s pridušenim pričakovanjem. In na odru je bila, za svojimi klaviaturami, ona. Profesorica, glasbenica, skladateljica, pevka, zborovodkinja. Pred njo v tremo ovit zbor petdesetih v belo oblečenih deklet, njenih dijakinj, članic zbora Letim. Nekaj dihalnih vaj, kratka meditacija. In nekaj besed spodbude, namenjenih samo njim … Najprej o skrivnosti. O punčki, ki je ni več. In o tem, kako je vsaka od teh deklet na nek način ta punčka. Ki, četudi je med zvezdami, še vedno poje. »Pojte za vse, ki jih ni več,« jim je položila na srce. In še: »Vsak od nas v sebi nosi lučko. Če vidite, da sošolcu premalo sveti, mu jo pomagajte prižgati. In pazimo eden na drugega. Objem, punce moje zlate. Res sem ponosna na vas. In bodite ponosne tudi same nase!«

Vrata velike dvorane so se odprla in na večer se je začel vsipati zlati prah …

Že dvanajsto leto zapored je zbor Srednje šole Jesenice pod vodstvom Nataše Vester Trseglav pripravil celovečerni koncert na velikem odru, v dvorani jeseniškega gledališča. Dekleta pojejo slovensko glasbo. Zato, ker je dobra, in ker je del nas, pravijo. Niso navaden zbor. So zbor, ki poje s srcem. In v njem lahko poje vsak, četudi nima popolnega posluha. Zato pri zboru Letim ne gre samo za učenje besedil, lovljenje pravih tonov in ritma. Gre za nekaj več, za nekaj veliko bolj dragocenega. Nekaj, kar potrebuje vsak mlad človek na pragu odraslosti, ko je njegovo srce polno dvomov, strahov, stisk, negotovosti, tudi temnih misli. Potrebuje nekoga, ki verjame vanj, ki ga spodbuja in mu zna dati občutek, da je dragocen prav tak, kot je. Četudi kdaj počne neumnosti.

In zdi se, da jim prav to daje Nataša Vester Trseglav. Dijakinja je o njej dejala: »Je tista profesorica, ki ti reče: Zmoreš! še preden sam začneš verjeti, da res ...«

Kako dragoceni so takšni profesorji! Ki ne hodijo v službo zato, ker morajo, ampak zato, ker svoje delo opravljajo s srcem in predvsem – verjamejo v mlade.

Po nabito polni dvorani so se začele razlivati čudovite slovenske skladbe. Vse naše pravljice. Dan neskončnih sanj. Nekoč nekje. Čarobna cesta. In številne druge. Tudi avtorske skladbe, ki jih je napisala Nataša Vester Trseglav in sežejo prav do srca.

Bil je en tak čaroben večer.

In še en večer zatem ... je Nataša Vester Trseglav prejela občinsko priznanje Občine Radovljica, kjer živi. Ker »s svojim delom navdihuje, povezuje in gradi mostove ...«. Poklon, srčna profesorica.