Kriza nacionalnega športa

Za en del slovenskih šolarjev se zaključujejo zimske počitnice, ki pa so v zadnjih letih vse prej kot – zimske. Snega po dolinah že dolgo ni več. Na hribih in kucljih, ki smo jih otroci prejšnjih generacij po dolgem in počez preštamfali, danes cvetijo zvončki in trobentice.

Podnebne spremembe pa niso edini razlog, da smučanje izgublja status slovenskega nacionalnega športa. O aktualni temi je pred enim izmed prenosov z zimskih olimpijskih iger na nacionalni televiziji spregovoril tudi legendarni smučarski trener Janez Šmitek, ki je poudaril, da nižjih smučišč, kjer so otroci naredili prve zavoje, ni več. Ponje je treba višje in v tujino, vse to pa je vedno bolj nedostopno tudi s finančnega vidika. »Danes je vozovnica za žičnico 85 evrov. Kot zanimivost povem, da v Vailu smučarska vozovnica stane 307 dolarjev. Potem naj pa slovenski revež smuča. Kako?« Še bolj zgolj eliti dostopni so postali treningi smučanja. »Tako, kot je bilo, ne bo več. Možni so posamezni eksperimenti, ki si jih lahko privoščijo samo tisti, ki imajo denar,« je prepričan Šmitek. Dodal je, da danes treningi smučanja za otroka »v nižjem rangu« stanejo dvajset tisoč evrov na sezono, in glede na vse te dejavnike sam ni optimist.

Dejstvo je, da danes smuča mnogo manj Slovencev kot včasih, da številni otroci sploh ne stopijo na smuči, da so smučarski športni dnevi na marsikateri osnovni šoli najslabše obiskani.

A dejstvo je tudi, da smučanje ostaja pomemben del naše identitete in da so bila slovenska smučišča v teh dneh polna. Tujina vabi s svojimi »speglanimi« širokimi progami in neskončnimi kilometri, a pogled na domače hribe s kančkom nostalgije in spominov iz otroštva je neprecenljiv. Tako so mi povedali nekateri smučarji, ki so letošnje počitnice izkoristili tudi za smuko na Veliki planini, ki je povsem odvisna od naravnega snega in zato sploh ne samoumevna. In če odrasle na domače snežne poljane kliče nostalgija, so otroci srečni, samo da so na snegu, s svojimi prijatelji ali družino, skupaj, analogno.

Nacionalni šport se rodi iz okoliščin, dostopnosti, zgledov. Vse to smučanju trenutno ni naklonjeno in verjetno bo moralo pasti precej snega, preden se bo – če se bo – ponovila njegova zlata doba. Se je pa v zadnjih letih zlata doba začela pisati nekje drugje, kjer so okoliščine bolj prave, dostopnost večja in zgledi izjemni. Včasih se zazdi, da se slovenski nacionalni šport z belih strmin seli na sive ceste. Pa naj bo na enem, drugem ali kakšnem tretjem terenu, v resnici so pomembni občutki povezanosti, ki jih športni uspehi prinašajo. In teh je bilo kar nekaj tudi na iztekajočih se olimpijskih igrah.