Kradejo kot srake

Besedna zveza, da nekdo krade kot sraka, najverjetneje izhaja iz človeškega prepričanja, da srake privlačijo bleščeči predmeti, ki jih nato odnesejo v svoja gnezda. Predstava o sraki kot tatinski zbirateljici je kar močno ukoreninjena v ljudskem izročilu, pa tudi literaturi. Rossini ji je posvetil celo opero, Tatinska sraka je njen naslov.

Znanost se sicer z omenjeno trditvijo o srakah ne strinja ravno. Marsikje lahko preberemo kaj na temo, da so srake inteligentne ptice; da niti ni nujno, da bi jih bleščeči predmeti res privlačili, a ker so radovedne, jih ljudje velikokrat vidijo, kako opazujejo, s kljunom dregajo in tudi pobirajo različne predmete. Pa je nastala podoba o ptici, ki rada »krade« dragocenosti.

A danes bo tekla beseda o človeku, o nekom, ki je torej kradel kot sraka.

Tokrat niso kradli slik v Louvru, ampak sredi belega dne bakrene žlebove na cerkvi sv. Lovrenca nad Bašljem v občini Preddvor. In če se je kdo ob novici morda vprašal, kaj za vraga jim bo cerkveni žleb, je odgovor precej preprost: baker sicer ni zlato, ima pa svojo ceno. Le da so se tatovi tokrat ušteli. Že lokacijsko so izbrali cerkvico, ki stoji na priljubljeni izletniški oziroma pohodniški točki. Nekdo je krajo opazil, sporočil oskrbnici oziroma lastnici Doma na Lovrencu, ta je sporočilo prenesla naprej domačinom, ki so takoj aktivirali vaško stražo in osumljenca tudi ujeli. Kot smo iz vsega razbrali, sta bila dva. Pridržali so ju do prihoda policije.

Zgodba iz Bašlja je skoraj filmska, a ima nadaljevanje. V nedeljo, 6. septembra, je prišlo obvestilo, da so z grobišča partizanske bolnišnice Košuta pod Kisovcem izginile še kovinske napisne plošče z grobov. Gre za kulturni spomenik lokalnega pomena; lastnik tako grobišča kot nagrobnikov pa je Občina Preddvor, je povedal Franc Ekar iz KO ZB Preddvor, ki ga storjeno dejanje izjemno žalosti.

Komu pride kaj takšnega sploh na pamet ... Tu ne govorimo več samo o kovini, temveč o imenih, spominu in ljudeh, ki so tam pokopani. O kosu zgodovine, ki ga je v obliki plošče nekdo odvil ali odtrgal in odnesel. Cena kovine je znana, kaj pa cena takšnega dejanja ...

In potem so tu še vsi tisti kraji, kjer ni vaške straže, soseda za vogalom oziroma nikogar, ki bi opazil, da je bilo nekaj včeraj še, danes pa ni več. Morda je zato v današnjih dneh posebnost nedavne zgodbe kraje žlebov s cerkve nad Bašljem ravno v tem, da se nekdo ni obrnil stran, naslednji pa se je odzval.

Žleb lahko nadomestimo, ploščo izdelamo na novo, nekatere stvari pa niso naprodaj in jih ni mogoče preprosto nadomestiti. A tatovi o tem ne razmišljajo – saj drugače ne bi bili tatovi ...