Knjige, ki smo jih brali v letu 2025

Knjige, ki smo jih brali v letu, ki se izteka, so zelo raznolike. Tu jih posebej omenjamo le nekaj po mojem izboru. Izbrane razvrstim v tri skupine: zgodbe žensk, slike z razstave in zgodbe v stripu. Takšnih knjižnih skupin bi lahko bilo še veliko več, a ob tej priložnosti naj bodo te tri dovolj.

Zgodbe žensk

Več kot očitno dejstvo je, da so v dolgi zgodovini književnosti prevladovale moške zgodbe. Od Iliade in Odiseje prek Don Kihota do Joyceovega Uliksa. V zadnjih letih pa se vse bolj uveljavljajo tudi ženske zgodbe, bodisi da so jih ženske napisale ali pa so v njih glavne junakinje. Ali oboje. V nadaljevanju predstavim tri.

Začnimo s knjigo Erice Johnson Debeljak. »Zmeraj si vztrajal, da je tisto, kar počneva drug z drugim, samo seks. Nikoli nisem ravno razumela smisla tega. Vedela sem, da razlikuješ med seksom in ljubeznijo. Pri tem je bilo implicirano – kar je že samo po sebi vprašljivo, če si stvar natančneje ogledamo –, da je ljubezen v hierarhiji človeških odnosov više od seksa in nekaj, česar midva absolutno, že po definiciji, nikoli ne bi mogla čutiti drug do drugega. Glede tega si bil neomajen, celo radikalen. Nasprotoval si izrazu ljubiti se – ali make love v mojem jeziku –, bolj pri srcu sta ti bila bolj dobesedna seksati ali celo fukati, za kar si rekel, da je moja beseda; kar je – ja, okej – tudi res. Ta beseda mi je všeč. Umazana je in vznemirljiva. Bolj taka kot dejanje samo. In po pravici povedano, tudi meni ni bil izraz ljubiti se nikoli všeč. Preveč uglajen je in nekako francoski – faire l'amour, delati ljubezen. Pa niti ne točen. Kajti seks ali fuk, ali kakorkoli mu že hočeš reči, ni posebno produktivna dejavnost, je bolj početje kot delo, in od dosti užitkarskega niča nazadnje ni kaj prida pridelka. Čutne zaznave kratkega veka, trenutek ekstaze, če imaš srečo, kvaziporno podobe, ki mogoče ostajajo v mislih še uro ali dan ali dva. Nič samo po sebi produktivnega, razen ko občasno proizvedeš otroka, za moje telo pa je čas, ko bi delalo otroke, že davno mimo. Ugovarjal si celo besedi ljubimca kot izrazu za to, kar naj bi drug drugemu bila, in to preprosto zato, ker vsebuje besedo ljubezen. Kot da bi to vse skupaj peljalo že čisto predaleč. Konec koncev se precej uveljavljeno tako reče, in če nisva ljubimca, kaj sva potem? Prijatelja? Znanca? Nasprotnika? Mogoče to bolj kot karkoli drugega. Toda, kot pravim, vsaj pri tem sem bolj ali manj razumela, kaj misliš, in se z dobršnim delom celo strinjala. Pa vseeno mi ta fraza, samo seks, nikoli ni zvenela čisto verodostojno …« (str. 7–8) / Po branju navedenega odlomka z začetka te knjige nadaljujem s poskusom primerjave treh avtoric: Milene Miklavčič, Bronje Žakelj in Erice Johnson Debeljak. Vsem tem je skupno dejstvo, da v svojem pisanju odkrivajo poglede v intimo. Milena Miklavčič opisuje spolno življenje naših prastaršev in zdaj tudi novejših rodov. Bronja Žakelj nas zapelje v domačnost svoje prve družine, predvsem pa v intimo bolezni, raka, ki ji je že v mladosti vzel mamo, sama pa ga je premagala. Erica Johnson Debeljak je še bolj radikalna in pogumna, razkriva podrobnosti iz svojega seksualnega življenja. Knjiga je seveda več kot »samo seks«, prepričajte se sami … (Vir: Erica Johnson Debeljak, Samo seks, roman, prevedel Andrej E. Skubic, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2024, 344 strani.)

Sledi Eribonov poklon materi. »Konformizem mojih bratov, njihova moralna konservativnost, to me je razdražilo, celo osupilo. Zdelo se mi je, da sem teleportiran v Brechtovo novelo Nespodobna stara gospa, v kateri vdova po moževi smrti spremeni življenje, hodi v kino in se dobiva z drugim moškim, ne da bi se menila za spodobnost, za govorice, za neodobravajoče poglede svojih otrok. Samo eden od sinov prepričuje druge – ki se sprašujejo, kaj se mami dogaja, in predlagajo obisk pri zdravniku –, naj ji, ker se mu zdi 'živahna', nasprotno, pustijo, da počne, kar hoče. Ta ženska oseba pri Brechtu je tako 'živela dve življenji zapored': prvo, daljše, 'kot hči, žena in mati', drugo, veliko krajše (za nekaj let), kot 'samostojna oseba, brez obveznosti, s skromnimi, vendar zadostnimi sredstvi'. Se pravi, 'kratka leta svobode' po 'dolgih letih služenja'. V tem kratkem in lepem opisu sem opazil mamino podobo. Bila je zapuščen otrok, pri štirinajstih namenjena za 'deklico za vse', gospodinjo, tovarniško delavko ... Poročila se je pri dvajsetih in petdeset let živela z moškim, ki ga ni ljubila ... Zdaj pa je, pri več kot osemdesetih, odkrivala svobodo in bila trdno odločena, da bo užila vsak trenutek. Kako bi ji lahko odrekli? Kdo si lahko vzame pravico, da jo zaradi tega obsoja? Sicer pa se ni nameravala podvreči sodbi svojih sinov. Naredila bi po svoje ... Je postajala 'nora'? Seveda, če se je tej norosti reklo 'ljubezen'. In bila je srečna. Med najinimi pogovori mi je pripovedovala o njem; bila je dobesedno obsedena z njim. In nasmehnil sem se vsakič, ko je izgovorila njegovo ime, zraven pa sem si na tihem recitiral ta Racinov verz: 'Sovraštvo Venerino – zlo usodno! / Zavedlo mater je v ljubezen blodno!' Toda jaz, ki sem od najstništva naprej nenehno na svoji koži izkušal stigmatizacijo in izobčenje spolnosti – svoje –, ki ni bila v okviru norme, in ki sem si zgradil življenje tako, da sem si ga uredil na način, da se nihče ni mogel vtikati v moje izbire, sem se čutil spontano solidaren z njenimi, vsekakor pa z njeno odločitvijo, da se jim samo zato, ker se njeni otroci z njimi ne strinjajo, ne bo odpovedala. Sicer pa, kaj mi ni o tem povedala prej kot mojim bratom, ker je že vnaprej uganila, kakšna bo moja reakcija? ('Počni, kar hočeš.') Pri gejevskem sinu je računala na takojšno odobritev, kar ji je vlilo nekoliko samozaupanja …« (str. 92–94) / Slovito Eribonovo knjigo Vrnitev v Reims že poznamo. Ta je njeno nadaljevanje, v njej piše o svoji materi, »navadni delavki«. V navedenem odlomku opiše zadnje, še živahno obdobje njene starosti, po katerem zapade v vegetiranje v domu za starejše in kmalu umre. Dragoceno in pretresljivo branje. (Vir: Didier Eribon, Življenje, starost in smrt navadne delavke, prevedel Iztok Ilc, Založba /*cf, Ljubljana, 2025, 252 strani.)

Zdaj pa izpostavimo še življenja in delo štirih filozofinj – »vizionark«, ki so vsaka po svoje zaznamovale duhovno krajino 20. stoletja. »Oddelčni zdravnik se je bo spominjal kot 'najtežje pacientke, kar sem jih kdaj imel'. Od dneva sprejema kategorično zavrača vsakršno posebno obravnavo. Niti opozorilo, da je njena tuberkuloza še vedno nalezljiva in zato ogroža druge, je ni moglo prepričati o nujnosti, da ima svojo sobo. Prizadeti sta obe pljučni krili. Kljub temu so možnosti za ozdravitev sprva precej obetavne. Le absolutno mirovanje bi si morala privoščiti. Predvsem pa: dovolj jesti. Vendar Simone Weil razen čisto majhnega obroka ovsene kaše noče zaužiti ničesar drugega. Kot pravi sama: iz solidarnosti do ljudi, ki stradajo v njeni domovini. Predvsem do otrok. Vedno znova medicinskim sestram naroča, naj mleko, ki ji ga ponujajo, pošljejo naravnost v Francijo. Prve tedne v bolnišnici piše in preučuje 'Bhagavadgito' v sanskrtskem izvirniku. Že junija je tako oslabela, da pokličejo francoskega kurata. Vendar z njim ne želi govoriti, kaj šele, da bi se mu dala krstiti. Dobri mož sedi na stolu za obiskovalce in ni sposoben slediti njenim komaj slišnim verigam asociacij o daru milosti in poti duše proti svetlobi. Tudi s svojim nekdanjim študijskim kolegom Mauriceom Schumannom, ki je bil njen zaupnik v de Gaulleovem štabu, govori ob njegovem zadnjem obisku le v preroških namigih, daleč od kakršnegakoli dialoga. /…/ Čeprav ima visoko vročino, bolniške sestre pri sprejemu opazijo, da je dobre volje in čisto prisebna. Oči so jasne in živahne. Z okna je razgled na drevesa in polja ('Ah, kako lepa soba za umiranje'). Celo jesti je pripravljena. Najraje pire, pripravljen po francosko. Če je mogoče? Dežurna zdravnica dr. Broderick bi rada od svoje nove pacientke izvedela, kdo je in kaj počne v življenju. Simone Weil odgovori z nasmeškom v eni sami povedi: 'Filozofinja sem in se zanimam za človečnost (humanité).« (str. 290–292) / Filozofinja, ki se sredi vojne zanima za človečnost, je bila nemško-francoska Judinja Simone Weil. In prav takšne filozofinje in druge misleče ljudi potrebujemo tudi danes, da bi ob pogledu na trpljenje v Gazi in drugod po svetu agresorje opozarjali na nujnost človečnosti. Glavne junakinje te knjige so poleg imenovane še tri druge filozofinje, upodobljene so tudi na naslovnici (z leve zgoraj v smeri urnega kazalca): Hannah Arendt, Ayn Rand, Simone de Beauvoir in Simone Weil. To so dejansko najbolj izstopajoče filozofinje, ki so si prizadevale za »rešitev filozofije v mračnih časih 1933–1943« (podnaslov). Sam bi dodal še nemško Judinjo Edith Stein. Iz te knjige vidimo, da so bile te modre dame res na nivoju. In so še vedno. (Vir: Wolfram Eilenberger, Vizionarke, prevedel Tomo Virk, LUD Literatura, Ljubljana, 2025, 334 strani.)

Slike z razstave

Tudi v letu 2025 smo si lahko v galerijah in muzejih ogledali številne razstave. Denimo veliki razstavi o slovenskem baroku, ki sta bili na ogled v Narodni galeriji in Narodnem muzeju v Ljubljani. Ob vsaki veliki razstavi izide tudi njen katalog. Tu poglejmo v katalog razstave o umetniku Maksimu Gaspariju, ki jo je v Slovenskem etnografskem muzeju postavila Kranjčanka dr. Bojana Rogelj Škafar. »Celotni opus Maksima Gasparija je več kot pol stoletja sooblikoval množični likovni okus Slovencev, hkrati pa tudi njihov svojevrsten odnos do posameznih sestavin lastne dediščine in narodne zavesti. Pripomogel je k določitvi sestavin za oblikovanje narodove istovetnosti ter vplival na njihovo rabo in utrjevanje za potrebe notranje in zunanje razpoznavnosti. Sooblikoval je svet simbolike in tipike ter pomembno vplival na področja, kot so vzgoja in izobraževanje, propaganda in odnosi z javnostmi. Tipizacija sestavin načina življenja, ki jih je študijsko raziskoval in jih premišljeno zasnovane nato umetniško interpretiral, je rdeča nit njegovega likovnega izraza. Kaže se tako v krajini in oblačilnem videzu kot tudi v vseh drugih upodobljenih sestavinah. V vlogi predstavnika celotnega območja izrazito prevladuje alpski svet, razen Bele krajine skoraj ni sestavin iz Prekmurja, Štajerske, Dolenjske, Notranjske, s Krasa in iz Primorske. Ocenjevalci njegovega opusa so ga imenovali poet kmečkega izročila, ga označevali za kronista preteklega življenja in romantičnega iskalca posebnega narodnega likovnega izraza. Njegova dela so razumeli kot verodostojne podobe že izginulega ali izginjajočega kmečkega življenja in narodnega bogastva. Poudarjali so strokovno dokumentarnost upodobljenih šeg in navad, noš in drugih sestavin ljudske kulture, ob tem pa spregledovali umetnikovo samoopredelitev, 'da bo največje vrednote svojega slikarstva dosegel s tipizacijo našega narodnega življenja', in da je torej z upodabljanjem etnografske dediščine ustvarjal lastni značilni likovni izraz. Spregledovali so, da motivika, ki jo je črpal iz zakladnice kmečke umetnosti, šeg in navad ter ljudskih pesmi in pripovedk – z besedami etnologa Nika Kureta –, 'odraža idealizirani svet z malce prikrojeno folkloro'. Umetnikove podobe tega sveta so se priljubile številnim Slovenkam in Slovencem, ki so njegove slike, razglednice in ilustracije vzeli za svoje in jih posvojili kot najboljše upodobitve značilnosti svoje kulture in načina življenja.« / Navedene besede je torej zapisala dr. Bojana Rogelj Škafar, avtorica in kustodinja velike razstave del slikarja Maksima Gasparija (1883–1980). Intervju z njo smo objavili tudi v našem časopisu in ga lahko še vedno preberete na naši spletni strani. Ob razstavi je izšel katalog z enakim naslovom – Ustvarjene podobe naroda – in v njem bo razstava trajno na ogled. (Vir: Bojana Rogelj Škafar, Maksim Gaspari, Ustvarjene podobe naroda, katalog razstave, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, 2025, 184 strani)

Zgodbe v stripu

V zadnjih letih so vse bolj popularne zgodbe v knjižnem stripu. Tu si oglejmo, kako so se v stripu izkazali Jalnovi Bobri. »Bobri. Epska pripoved Janeza Jalna o življenju koliščarjev in do danes nepresežen poklon Ljubljanskemu barju. Prazgodovinska saga o koliščarskem rodu in rodbinskih odnosih, ljubezenska zgodba, boj za preživetje in lastno ognjišče, nenazadnje junaški lik Ostrorogega Jelena so zaznamovali generacije bralcev. Vse to so Bobri. Slovenci smo Bobre posvojili, vtisnili so se v našo nacionalno zavest kot ena izmed ducata velikih zgodb, pa čeravno morda v pisateljskem rivalstvu s sicer Jalnovim prijateljem Franom Saleškim Finžgarjem Bobri niso dosegli višav romana Pod svobodnim soncem. Bobri so tako logično nadaljevanje serije Škrateljčevih stripov, ki stripovsko interpretirajo velike slovenske epe. Tokrat sta v zahtevne čevlje stripovske estetike stopila ilustrator Peter Škerl in pisatelj Tadej Golob. Oba renomirana avtorja, oba tudi z močno afekcijo do romana Bobri. Brez tega osebnega in angažiranega čustvenega naboja takšen strip namreč sploh ne bi nastal: terja preveč napora, maratonske ustvarjalne kondicije in nenazadnje prevzetje bremena odgovornosti interpretacije slovenske klasike. Tadej in Peter sta to zmogla, takšnih ni veliko. /…/ Pa vendar je na tem mestu potrebno podati kratko napotilu bralcu. Stripovsko branje je posebno, edinstveno. Vsaj toliko časa, nemara pa celo več, kot je potrebnega za branje besedila v oblačkih ali besedila v pasicah, bralec potrebuje za branje stripovske ilustracije. Strip, ki je pred vami, je v tem pogledu posebno razkošje. A temu navzlic so Bobri – strip interpretacija, spoštljiva do izvirnika, pa vendar interpretacija, ki se nekoliko bolj osredotoča na samo zgodbo življenja v času koliščarjev, manj poglobljeno pa se posveti izgradnji likov in razgibanim rodbinskim in ljubezenskim razmerjem, ki so za izvirno besedilo v literarnem smislu nemara celo bistvena. Zato pričujoči strip nikakor ni bližnjica do izvirnika, je le ponižen poskus avtorske interpretacije v nekem žanru, ki je bralno-vizualen in ki omogoča tudi subverzivna podvzetja literarnega dela. Zmaga za bralca bo, da po branju stripa vzame v roke vse izvirne tri knjige Bobrov in uživa v njihovi imenitnosti.« (str. 67) / Če kdo ni že v svojih mladih letih prebral Jalnovih Bobrov, ji lahko zdaj podoživi v sodobni stripovski interpretaciji. In se potem loti še izvirnika. To nam v svoji uvodni besedi, ki jo skoraj v celoti navajamo zgoraj, priporoča dr. Uroš Grilc. Sicer pa je res užitek potopiti se v to davno podobo Ljubljanskega barja in koliščarjev v našem času, ko se čez 'Veliko jezero' vozimo po avtocesti in živimo čisto drugače kot junaki tega stripa … (Vir: Peter Škerl (riše) in Tadej Golob (piše), Bobri, strip, Škrateljc, Bevke, 2024, 256 strani.)

In tako naprej. Slovenska knjižna krajina je veliko širša od Slovenije na zemljevidu. Sega po vsem svetu. Presenetljivo veliki knjižni produkciji smo bili priča tudi na 41. Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani, novembra 2025. Vse te knjige je seveda treba tudi kupovati, predvsem pa brati!