Kištica ali mitraljez

Tudi danes tako kot zadnjih nekaj dni vsak dan odprem knjigo na strani 121 in berem. »Po morju plava kištica, zbita iz dveh desk. Prestreže jo mornarica: vizir in mitraljez.« Moje misli na odprto morje sveta, ki naj ne bi imelo ne gospodarja in ne meja, znova zapeljejo prvi verzi pesmi Kištica in kruh. V knjigo z naslovom Kaj le v sebi nosiš z besedili, povezanimi z umetniškimi deli in razmišljanji ob srečanju in pogovoru z letošnjo Prešernovo nagrajenko, kiparko Dragico Čadež, jo je zapisala nagrajenka Prešernovega sklada, pisateljica in pesnica Nataša Kramberger. Besedila v razmislek o umetnosti, naravi in človeku v nemirnem času, kot na zavihku platnic sporoča napotek k branju. Pesem je bila v celoti objavljena tudi prejšnji petek v Gorenjskem glasu.

Kakšno je bilo leto, ki se v teh dneh počasi, a vztrajno izteka? Odgovori bi bili glede na enkratnost in neponovljivost vsakega izmed nas najbrž zelo različni. Leto je bilo zagotovo za marsikoga v osebnem smislu dobro, uspešno in srečno, kar je lepo; spet drugi upa, da se bo čim prej končalo, v upanju, da ga čakajo boljši časi. A če pogled usmerimo čez odprta morja v svet, bi težko rekli, da nam gre na modrem planetu – kot je Zemljo iz vesolja nekoč poimenoval astronavt – dobro.

V svetu je več deset oboroženih konfliktov zaradi narodne ali druge skupnostne pripadnosti, verskih razlogov, ozemeljskih interesov, eni trajajo že desetletja, drugi so sveži. Svet se nanje odziva različno, o nekaterih se poroča, o večini ne, odvisno od tega, ali je njihov značaj lokalen ali gre posredno tudi za interese velikih sil. Tako v malih kot velikih vojnah največkrat umirajo nedolžni ljudje, in če koga, je njihova želja po miru najbolj iskrena. Ampak o njem se običajno dogovarjajo gospodarji vojn, tisti, ki imajo moč, oblast in vpliv. Majhni smo obsojeni na to, kar se odločijo veliki. Tudi ko gre za planet, na katerem živimo.

Na letošnji podnebni konferenci so bile pomembne odločitve za ohranitev planeta znova odložene v prihodnost. Ker tako zahteva sodobna ureditev sveta – v kateri je prvi odločevalec denar. Vemo, da bo zemlja preživela – z nami ali brez nas. To, ali se nas bo enkrat preprosto otresla in svoje življenje mirno živela naprej ali nam bo vendarle dala novo priložnost, pa je odvisno od nas samih. Prav vsi imamo glas in ta je slišen le, če zmoremo stopiti skupaj, pod vaško lipo, v Ljubljani, Bruslju in na družbenih omrežjih po vsem svetu.

Kištica ali mitraljez torej! Sam bi vedno znova izbral kištico in kruh v njej, semena za prihodnost. Tako kot avtorica pesmi, ki je v posvetilo v knjigi zapisala: »Dragi Igor, na vse naše kištice! Nataša.«