Kaj se zgodi, ko telo reče ne

Sodobno dramsko besedilo Tekst telesa je prvo in doslej edino besedilo gledališke in filmske igralke ter pesnice in pevke Anje Novak - Anjute, ki je doslej izdala dve pesniški zbirki, Rane rane in Žilažili. Tudi poetična drama Tekst telesa je izpisana zelo pesniško, kar je zanimivo – saj telo poslušamo mnogo premalo, kaj šele, da bi mu dali prostor, da lahko pesni – kot v tem besedilu.

Dramo so navdihnile osebne izkušnje avtorice, ki pa bi bile v različnih variacijah lahko osebne izkušnje katerekoli ženske. Besedilo je torej zelo intimno in hkrati tudi splošno, ker pripoznava družbene rane, ki jih je svet zadajal in jih še zadaja ženskemu telesu. Govorimo namreč o patriarhalnem ustroju sveta.

V uprizoritvi telo stopi v središče in zahteva pozornost, ker je bolno, in kot se izkaže, ta bolezen ni samo fizična niti ni enoznačna in zgolj ena. Na odru se zavest telesa razprši v več dramskih likov, ki pripovedujejo posamezne dele zgodbe, ki je telo pripeljala do točke, ko to reče ne – ne, ker je bolno. Da telo reče ne, je tudi sprožilni moment celotnega dogajanja na odru, v katerem se zgostijo spomini, izkušnje in bolečine tega telesa, ki se v drami pojavljajo v likih deklice, mame in babice, kot njihove pripovedi in kot glas zavesti v zborčku ptičic. Dogajanje najbolj pride do izraza v samem konfliktu med telesom in deklico. Med njima je osrednji konflikt, pri čemer se ena oseba razcepi v dva lika – deklico, ki jo igra Živa Selan, in telo s Stašo Popovič. Ob tem Darja Reichman in Vesna Jevnikar kot mama in babica z močno prezenco kot da prizemljita dogajanje na odru v konkretnih zgodbah, ki se dotikajo tabuizirane teme spolne zlorabe in ženskega užitka.

Medtem se med telesom in deklico bije boj, ki je veliko bolj intimen, notranji in psihološki. Deklica in telo – ravno to ločevanje med sabo in med telesom se na odru preigrava kot trenje, v katero je praktično prisiljeno žensko telo, ki se spopada s sabo in s svetom. Kot rečeno, je ključni moment vsega, da telo vendarle reče ne, in to zato, ker se želi osvoboditi, ker sebi, deklici, mami, babici in vsem ženskam želi boljše ...

Zbor ptičic (igrajo jih Suzana Krevh, Rok Kravanja in Tea Vidmar) je, lahko bi rekli, metagledališki element, ki komentira, opisuje in zbada, se postavlja v vlogo gledalca, zavesti deklice in še česa. To počne na humoresken, mestoma ciničen način v kostumih in razkošnih lasuljah. Ptičice vizualno delujejo, kot bi se pojavile iz kakšne kabaretske točke (oblikovalec maske je Matej Pajntar, scenografka in kostumografka pa Tijana Todorović) in s svojo prisotnostjo vseskozi lajšajo ozračje. Tudi vokalno (avtorica vokalne glasbe in glasbe v živo je Tea Vidmar).

Režiserka Tjaša Črnigoj ima za sabo bogato kilometrino v dokumentarnem gledališču, zlasti gledališču, ki se ukvarja s feminističnimi temami. V preteklih letih smo na Tednu slovenske drame lahko videli njen cikel Spolna vzgoja II, letos predstavo 55. člen. Doslej je večinoma v svojih režijah delala dokumentarno, zdaj je z enako preciznostjo prvič vstopila v režijo izpisanega dramskega besedila.

Telo na zabavi kolapsira. Pri tem je poudarjena vsečasovnost – ne le, da je pripoved medgeneracijska, hkrati je poudarjena tudi s tem, da bi se lahko zgodila kjerkoli v življenju deklice, na rojstnodnevni zabavi, na maturantskem plesu ali na poroki. Predstava nam daje občutek časa in nam dovoljuje vstop v intimo telesa. Pusti nam vzbuditi občutke, a jo hkrati vseeno lahko gledamo kot gledalec, ki ne ve, kako je doživeti to, kar je videl.