Kaj, če zmanjka vode?

Če jih ne bi bilo, bi bila pipa suha.« Stavek krajana Belega v Polhograjcih v nekaj besedah razkrije resničnost letošnje suše: pitna voda, nekaj tako samoumevnega, da o njej običajno ne razmišljamo, ponekod do domov prihaja tudi po zaslugi gasilcev.

Na Belem in na Topolu gasilci iz PGD Sora k sreči ne gasijo požarov, temveč vozijo vodo. Pet kubičnih metrov na vožnjo, večkrat na dan, tudi po več dni v tednu. Gasilcem gre zato znova zahvala. Ne samo zato, ker opravljajo delo, brez katerega bi bile pipe na nekaterih območjih res lahko suhe, ampak tudi zato, ker so še enkrat pokazali, kako pomembna je njihova vloga v skupnosti. Oskrba prebivalcev s pitno vodo je ponekod v času suše očitno odvisna od gasilskih cistern.

Gasilci so lahko rešitev za izredne razmere, ne pa dolgoročni steber vodovodnega sistema. Dolgotrajnejša sušna obdobja so vse manj izjema in vse bolj nekaj, na kar se moramo pripraviti. In ceno za to nosi tudi občina, saj je strošek, ki ga plača za prevoze, vse prej kot majhen. Občine in upravljavci vodovodov zato ne bi smeli čakati, da rezervoarji ostanejo prazni in da na pomoč znova pridejo gasilci. Če že danes vemo, da posamezni manjši vodovodni sistemi ob suši ne zmorejo zagotavljati dovolj vode, potem je treba iskati trajne rešitve, načrtovanje, ki bo upoštevalo tudi podnebne razmere prihodnjih desetletij. Trajne rešitve za Polhograjce iščejo tudi na Občini Medvode. V kratkem načrtujejo začeti vrtanje poskusne vrtine v dolini Ločnice.

Pri vsem tem ne gre samo za strošek, ki jih v takšnih primerih krijejo občinski proračuni. Gre za vprašanje, kako bomo zagotavljali eno temeljnih dobrin. Kajti voda ni luksuz in dostop do pitne vode ne bi smel biti odvisen od tega, ali bo nekdo lahko pripeljal cisterno. Letošnja suša je zato opozorilo. Morda še pravočasno. Gasilci lahko še naprej pomagajo, kadar je treba, toda ne smemo priti do točke, ko bo njihova cisterna postala del običajnega vodovodnega sistema.

Brez vode si preprosto ne predstavljamo življenja in bivanja. Prav zato je odgovornost na vseh: občinah in upravljavcih, da zagotovijo zanesljivo oskrbo, pa tudi na vsakem posamezniku, da z vodo ravna odgovorno. V času suše še toliko bolj. Zalivanje zelenic, pranje avtomobilov, polnjenje bazenov in druga raba pitne vode, ki ni nujna, lahko v takšnih razmerah hitro postanejo problem. Nekatere občine in komunalna podjetja so zato že posegle po omejitvah porabe vode v neprehrambne namene. Morda se nam zdijo takšni ukrepi neprijetni, vendar so opozorilo, da voda ni neomejen vir in da lahko njeno pomanjkanje zelo hitro postane naš vsakdan.