Italija Giorgie Meloni

Njen politični talent

Giorgia Meloni je torej kljub mladosti (48 let, roj. 1977) prva političarka Italije. Preberimo, kako njen vzpon komentira Francesco Cancellato, glavni urednik novinarskega spletnega portala Fanpage. Z njim se je pogovarjala Mojca Širok. »Giorgia Meloni je politično pot začela v podmladku Italijanskega socialnega gibanja, ki so ga ustanovili veterani Mussolinijeve Salojske republike, tako kot vsi drugi voditelji stranke Bratje Italije. Ima dolgo politično kariero, ki se je začela na ulicah v političnem aktivizmu, na zloščeni parket političnih ustanov je stopila šele veliko pozneje. Po mojem mnenju je najbolj spretna političarka, kar jih imamo v Italiji, verjetno ena najbolj spretnih, kar smo jih imeli v zadnjih letih. Zelo dobro ve, kako se vodi politika, ima odlične komunikacijske sposobnosti in velik občutek za volivce. Giorgia Meloni in Italija sta na medenih tednih, ki trajajo že tri leta. Med njo in Italijani je čustvena vez, ki jo je v drugi republiki znal vzpostaviti le še Silvio Berlusconi.« Širok: »V čem je njena politična karizma? V njenem dekliškem obrazu z velikimi očmi in širokim nasmehom, za katerim pa se skrivata močna volja in borbena energija?« Cancellato: »Vse to, kar ste rekli, predvsem pa njen politični talent, ki je zelo redek in ki ji omogoča, da pozna in dobro razume svoje volivce. Zelo dobro ve, kdaj govoriti v mirnih tonih in kdaj zarobantiti kot prava aktivistka.«

Velika medijska podpora

Melonijevi njenega vzpona niso omogočile le njene osebnostne lastnosti, dvignili so jo tudi mediji. Cancellato: »Ves medijski sistem je na njeni strani. Če trem programom javne televizije RAI pravijo TV Meloni, že mora biti razlog za to. Zasedla je ves medijski prostor. /…/ Na RAI ni več nobenega glasu opozicije. Vlada ima podporo tudi v komercialni televizijski mreži Mediaset, ki je v lasti družine Berlusconi, ta priimek je v imenu ene od treh vladnih strank, stranke Naprej, Italija, ki jo je ustanovil Silvio Berlusconi in ki jo danes vodi zunanji minister Antonio Tajani. Potem so tu časopisi skupine Angelucci. Antonio Angelucci je senator Lige, ki je prav tako vladna stranka. Ima tri časopise: Libero, Il Tempo in Il Giornale, ki če že niso vladna propagandna trobila, so to časopisi, izjemno naklonjeni vladi. Angelucci, ki obvladuje številne zasebne klinike, je le eden od podjetnikov, ki imajo ob poslih v različnih gospodarskih sektorjih hkrati v lasti tudi nacionalne medije. Primer: Vlada ima v lasti 10 % banke MPS. Pomemben delničar MPS je tudi Francesco Gaetano Caltagirone. Caltagirone izdaja tudi več časopisov, med njimi rimski Il Messaggero in neapeljski Il Mattino. Caltagirone bi želel prevzeti milansko investicijsko banko Mediobanca, prek nje pa zavarovalnico Generali. Toda za nadzor Generalija so v igri tudi Francozi. Tako kot so Francozi v igri za nadzor banke BPM, ki je ena izmed osrednjih italijanskih bank. In vlada, ki trdi, da želi ubraniti italijanskost teh ustanov, podpira Caltagironeja. Se razumemo? Če vlada pri tako velikem bančnem prevzemu podpre človeka, ki je tudi založnik številnih časopisov, potem ni čudno, da so ti časopisi, recimo temu, izjemno naklonjeni Giorgii Meloni. Navzkrižja interesov se v tej državi niso končala z Berlusconijem.«

Dvojno maščevanje

Kaj pa fašistična preteklost stranke Bratje Italije, ki jo vodi Melonijeva? »Njihova fašistična plamenica ni ugasnila, samo skrili so jo. Mora še naprej goreti, ker je potrebna, da z njo vzpostavijo nov red. Želijo spremeniti zgodovino, želijo se maščevati zgodovini. Ker zgodovinsko so poraženci, so marginalci, ki so po drugi svetovni vojni živeli na robu politike, ljudje, okrog katerih je bil vzpostavljen sanitarni kordon. Po vsej Evropi se te sile zdaj želijo maščevati zgodovini. To je motor, ki jih poganja, ki jim daje moč.« Zakaj? »Ker jim ne gre le za prevzem oblasti, želijo rekonstrukcijo skupnega spomina. Njihov cilj je čustveno maščevanje. In Meloni pooseblja dvojno maščevanje: prvo je politično, je zmaga dekleta z maturo hotelirske šole, ki ni hodila ne na gimnazijo ne na univerzo, ki je odraščala v rimski delavski četrti ob materi samohranilki, in zmaga ženske v svetu moških, ženske brez privilegijev, ki je postala političarka brez nasprotnika, ki bi ji bil kos. Bila je na robu družbe in na robu politike in v obeh se je prebila v center, postala je političarka s podporo, če ne po številu, pa po kontinuiteti, kot je nismo videli od Berlusconija naprej. Kapo dol pred Giorgio Meloni.« (Vir: intervju Mojce Širok na MMC RTV SLO) Kapo dol? Že mogoče, a brez klanjanja.