Gore niso oder za pogum

Pod vrhom Tosca v Julijskih Alpah se je v nedeljo sprožil plaz, ki je zasul tri hrvaške planince. Njihova zgodba je tragična – a žal ne osamljena. Vsako leto naše gore terjajo življenja, pogosto prav zaradi nepremišljenih odločitev, precenjevanja lastnih sposobnosti in podcenjevanja razmer. Gore niso prizorišče za dokazovanje poguma niti prostor, kjer se človek lahko upira naravi. So živa, nepredvidljiva in mogočna sila, ki zahteva spoštovanje – ne le v besedah, temveč v dejanjih.

Vremenska napoved za gorski svet je bila v teh dneh jasna: poslabšanje vremena, močan veter, sneženje in povečana nevarnost plazov. Takšne razmere bi morale vsakogar odvrniti od obiska gora. A znova se je pokazalo, da želja po dosežku pogosto prevlada nad razumom. Miselnost, ki jo dodatno spodbujajo družbena omrežja, človeška zmota o vsemogočnosti ali preprosto trma, ima v gorah lahko usodne posledice.

Gorski svet ni nevaren sam po sebi – nevarni smo mi, ko v njem ravnamo nepremišljeno. Veliko nesreč bi bilo mogoče preprečiti, če bi ljudje upoštevali osnovna pravila: spremljali vremenske napovedi, uporabljali ustrezno opremo, se izobraževali o nevarnostih in bili psihofizično pripravljeni. A ob vsaki novi nesreči se zdi, kot da se teh lekcij ne naučimo.

Posebno poglavje v tej zgodbi predstavljajo gorski reševalci, ki v Sloveniji delujejo prostovoljno. Na teren odhajajo brez plačila, brez jamstev, v razmerah, ko drugi iščejo zavetje. Delujejo z izjemno predanostjo, znanjem in pogumom. Njihovo delo je temeljno dejanje človečnosti – pomagati drugim, ne glede na okoliščine, ne glede na krivdo. Reševalci ob tem vztrajajo, da mora to delo ostati prostovoljno in brezplačno, saj je solidarnost tisto, kar povezuje gorsko skupnost.

A ob tovrstnih nesrečah se nehote znova odpre razprava o odgovornosti in o morebitni uvedbi plačljivega reševanja v primerih, ko je očitno, da je do nesreče prišlo zaradi malomarnosti ali zavestnega kršenja osnovnih pravil. Morda bi ravno finančne posledice koga prej odvrnile od tveganega početja kot opozorila, ki jih znova in znova preslišimo. Če lastnega življenja ne cenimo dovolj, nas bodo morda k večji previdnosti spodbudile posledice – ne tiste najhujše, ki jih v gorah plačujejo žrtve, temveč finančne, ki bi lahko zajezile nepremišljene podvige.

Tragedija pod Toscem je zato več kot le še ena gorska nesreča. Je ogledalo naše družbe, ki pogosto bolj ceni pogum kot preudarnost. Je opomin, da tehnologija, oprema in samozavest ne pomenijo nič, če ne spoštujemo narave. Hkrati je priložnost, da se znova vprašamo, ali znamo kot skupnost dovolj jasno povedati: gore niso za vsakogar, vsaj ne v vsakršnih razmerah.