Fenomen Thompson

Več jih je imel le papež

Na tem kraju se je zbralo več ljudi le enkrat: 11. septembra 1994, ob obisku papeža Janeza Pavla II. Takrat naj bi jih bilo cel milijon, torej še enkrat toliko. Štiri leta pozneje, 20. avgusta 1998, je tu nastopil ansambel The Rolling Stones, takrat naj nas bi bilo okrog 80 tisoč, med poslušalci sva bila tudi kolega Igor Kavčič in moja malenkost. Da množice ljudi privabijo Stonesi in papež, ni nič čudnega. Kdo pa je ta Thompson? Sam sem prvič slišal zanj šele pred leti, ko je naša oblast prepovedala njegov že dogovorjeni koncert v Mariboru. In seveda zdaj, ko smo bili na dopustu v Dalmaciji in smo se ravno na dan koncerta vračali domov po avtocesti A1 in z nje seveda zavili že pred Zagrebom. Marko Perković se je rodil 27. oktobra 1966 v vasici Čavoglave v Dalmaciji. »Oče Ante je delal v Nemčiji, zato je svojo družino obiskoval le ob večjih praznikih, npr. za božič in veliko noč, mama Marija pa je skupaj z Markom in njegovim bratom Draženom živela v Čavoglavah. Na začetku hrvaške osamosvojitvene vojne leta 1991 se je pridružil Zboru narodne garde in tako pri svojih 25 letih udeležil vojne. Takrat je uporabljal puško Thompson, ki je bila za tisti čas že zastarela, saj je večina uporabljala Kalašnikov (AK-47). Po puški Thompson, ki je zaznamovala njegovo mladost in boj v osamosvojitveni vojni, je dobil tudi svoj vzdevek …«

Thompsonova kontroverznost

Ena od oznak tega hrvaškega pevca je, da je »kontroverzen«. Po slovensko bi se reklo, da je »sporen« (Fran), da je sam sebi nasproten. »Marko Perković Thompson je pogosto obtožen fašizma, nacizma in ustaštva. Eden od razlogov je ta, da predvsem mladina na njegovih koncertih nosi ustaške in nacistične simbole, na majicah in kapah. Thompson je glede tega večkrat povedal, da on ne spodbuja mladine, da nosijo ustaške simbole. Večkrat je oboževalce pozval, naj ne nosijo ustaških simbolov, temveč simbole zmagovite hrvaške vojske. Pravi tudi, da je žalostno, da se mladi vračajo v preteklost in nasedajo propagandi. Eden od argumentov, ki ga navajajo kritiki, ki mu očitajo, da širi ustaštvo, je tudi ta, da pesem Bojna Čavoglave vključuje pozdrav 'Za dom – spremni' (Za dom – pripravljeni). Pozdrav izhaja iz 19. stoletja, ko so za pozdrav hrvaškemu banu Josipu Jelačiću uporabljali izraz 'Za dom! – Spremni umrijeti!', kar pomeni 'Za dom! – Pripravljeni umreti!'. V času druge svetovne vojne so ustaši uporabljali pozdrav 'Za dom – spremni', ki so ga kasneje tudi nekateri vojaki tradicionalno uporabljali v hrvaški osamosvojitveni vojni. Vzklikanje tega pozdrava je pogosto slišati pred ali na njegovih koncertih. Na koncertu v Splitu je publika pred nastopom prepevala ustaško pesem Evo zore, Evo dana. Na koncertu na trgu bana Jelačića je množica mladih vzklikala 'Ubi Srbina' (Ubij Srba). Marko Perković Thompson je bil obtožen, da je sodeloval pri nastanku in izvajanju ustaške pesmi Jasenovac i Gradiška Stara, najprej je priznal, da jo je izvajal, kasneje pa je to zanikal. Pesem slavi ustaške zločine nad Srbi in Judi. Besedilo te pesmi vključuje: 'Jasenovac i Gradiška Stara, to je kuća Maksovih mesara / U Čapljini klaonica bila, puno Srba Neretva nosila / Sjajna zvijezdo iznad Metkovića, pozdravi nam Antu Pavelića.' Leta 2003 so mu prepovedali nastopati ponekod na Nizozemskem, v Amsterdamu in Rotterdamu, zaradi protestov tamkajšnje judovske skupnosti. Kot razlog so navedli nacistična in fašistična besedila oz. besedila, ki spodbujajo nasilje in agresijo do drugih narodov. Thompson je na ta dogodek odgovoril s pesmijo Neka ni'ko ne dira u moj mali dio svemira (Nihče naj se ne dotika mojega delčka vesolja), v kateri poje, da ga imajo neupravičeno za fašista, saj s tem prikrivajo svojo komunistično preteklost, zase pa pravi, da je domoljub in da nima nikakršne povezave s fašizmom. /…/ Nekateri mu ustaštvo očitajo tudi zaradi njegovega stila oblačenja, saj je na koncertih največkrat oblečen v črno. Prav tako tudi večina njegovih oboževalcev …« (Vir: Wikipedija)

Pevec desnega populizma

Kaj poreči na vse zapisano? Več kot očitno je, da je Thompson pevec desnega populizma, ki ni značilen le za Hrvaško, ampak je zajel že večji del sveta. Zmaga nad nacizmom in fašizmom je pred 80 leti vzpostavila novo ureditev sveta. Ta pa se je v zadnjih letih že skoraj povsem razkrojila, svet, v katerem živimo, se na novo ureja. In o tem se bomo še pogovarjali in pisali. V tem kontekstu je Thompson le eden od simptomov populističnega sindroma, ki nas vse zadeva in ga moramo spremljati in ga zdraviti, dokler je še čas. Če ni že prepozno?