Enakopravnost jezikov v celovški škofiji

Ko so leta 1972 na južnem Koroškem v nekaj nočeh podrli komaj postavljene dvojezične krajevne napise in so se pojavile zahteve, da je treba slovensko manjšino na Koroškem najprej prešteti in šele nato določiti, koliko pravic ji pritiče, je bila celovško-krška škofija edina, ki se je na sinodi javno zavzela za pomiritev v deželi in za sožitje nemško in slovensko govorečih. V sklepni dokument sinode o sožitju Slovencev in Nemcev v koroški Cerkvi so med drugim zapisali, »naj bodo v dvojezičnih farah, pisma, red božjih služb, oznanila in podobno sestavljena v obeh jezikih, župnijski uradi pa naj dobijo na razpolago tudi dvojezične obrazce«. Glede verske vzgoje otrok so poudarili, da na odločitev glede jezika, v katerem mora otrok prejemati verski pouk, ne smejo vplivati ne zunanji pritiski ne agitacija in ne upravni ukrepi.

Od tega za tedanje koroške razmere pogumnega dejanja, za katero ima na slovenski strani največ zaslug Valentin Inzko starejši, oče kasnejšega diplomata in sedanjega predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentina Inzka, mineva letos 53 let. Na nemški strani pa je bil njegov pogovorni partner Ernst Waldstein. Obema je nameravala koroška Cerkev leta 2022, ob petdesetletnici sinode, postaviti spomenik, vendar je korona to preprečila. Na pobudo celovškega škofa dr. Jožeta Marketza bodo spomin na takratno dejanje sožitja obudili danes, 16. maja, v škofijski rezidenci v Celovcu na Mariannengasse 2 pod geslom (Do)živeti skupno Koroško. Zgodovina, umetnost in kultura bodo ob dveh popoldne pri škofijskem dvorcu v spomin na Valentina Inzka starejšega in Ernsta Waldsteina odprli inštalacijo Einklang : Sozvočje umetnikov Nataše Sienčnik in Wolfganga Puschniga, ki je bila izbrana na posebnem natečaju, nato pa se bo nadaljeval dvojezični kulturni program. Že dopoldne se je na škofiji začel znanstveni simpozij na temo sožitja, tudi ob spominu na pokojnega papeža Frančiška.

Sinoda o sožitju v koroški Katoliški cerkvi je aktualna še danes, saj je njena osnovna zamisel enakopravnost obeh deželnih jezikov ter utrditev zastopstva koroških Slovenk in Slovencev v škofiji. Jezik se mora uporabljati kot sredstvo komunikacije, ne pa moči in izključevanja. Za preživetje slovenščine, ne le v Cerkvi, ampak v deželi nasploh, je to danes, ko njena uporaba tudi v družinah nazaduje, zelo pomembno.