Dve leti po poplavah

Minevata dve leti, odkar so reke v Sloveniji prestopile svoje bregove in s sabo odnesle ne le mostove, hiše in polja, temveč tudi občutek varnosti, ki smo ga dolgo jemali za samoumevnega. Dnevi, ko je voda naraščala, so se za mnoge zapisali kot prelomni trenutki – ko se je vsakdanje življenje ustavilo, ko so telefoni zvonili brez prestanka, ko so solze nemoči in hvaležnosti tekle hkrati.

Ob takih obletnicah se radi vprašamo: Koliko smo pozabili in koliko smo se naučili? Spomin še ni zbledel, a marsikje se zdi, kot da se ni nič zares spremenilo. Vprašanje obnove, sanacije in predvsem preventivnega delovanja ponekod ostaja odprto. In čeprav so bila sredstva zagotovljena, načrti predstavljeni, komisije ustanovljene, se številne skupnosti še vedno spopadajo s posledicami in negotovostjo.

V prvih dneh po ujmi smo videli tisto plat Slovenije, na katero smo lahko ponosni. Ljudje so brez oklevanja pomagali drug drugemu, pogosto ne da bi vprašali, kdo je kdo in od kod prihaja. Prostovoljci iz vseh koncev države so se odpravili tja, kjer je bilo najhuje. Vsi smo poznali nekoga, ki je poprijel za lopato, kuhal za gasilce, vozil pomoč. Ta solidarnost je bila iskrena, spontana in močna. Pokazala je, da znamo stopiti skupaj.

A žal se je kmalu pokazala tudi druga plat. Po začetni mobilizaciji so v ospredje stopile razpoke v sistemu. Nepregledni birokratski postopki, ocene škode, počasna razdelitev sredstev. Fizična obnova je zahtevna in dolgotrajna, a še težja je tista nevidna, notranja. Kako popraviti občutek doma, ko tvoj dom odnese reka? Kako spet verjeti, da bo vse v redu, ko te je ob vsakem deževju znova strah? Veliko ljudi še danes živi v začasnih bivališčih, mnogi se niso vrnili v svoje kraje, ker preprosto ni bilo več kam. Šole, vrtci, domovi za starejše so bili poškodovani ali zaprti. Povezanost skupnosti, ki se je razcvetela v dneh po poplavi, se včasih izgubi v vsakodnevnih skrbeh, utrujenosti in razočaranju.

Zato ob obletnici ne smemo govoriti le o zidakih in betonu, ampak tudi o duševni opori, o tem, kako pomagati ljudem, da ponovno zgradijo življenje – ne le hiše. In o tem, kako naj tisti, ki niso bili prizadeti neposredno, ne zapadejo v ravnodušje. Kajti brezbrižnost je lahko hujša od vsake ujme. Obletnice so vedno večplastne. So priložnost za spomin, za poklon tistim, ki so izgubili največ, pa tudi za preizpraševanje, kaj smo naredili drugače, kaj bi lahko naredili bolje. So trenutek, ko se od nas ne zahteva le sočutje, ampak dejanja. In odgovornost – do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Kajti voda bo še prišla. A kako jo bomo pričakali, je odvisno od nas.