Dolgotrajna oskrba
Vsi stanovalci prejeli nižje položnice za oskrbo
Sedemnajstletna dijakinja na invalidskem vozičku želi na šolski izlet v Rim. Sprva dobi zagotovilo, da lahko gre. Nato pride zavrnitev. Ne zaradi pomanjkanja volje, znanja ali radovednosti, temveč zaradi telesa, ki ne ustreza privzeti predstavi o »normalnem« udeležencu ekskurzije. Šele ko se v zgodbo vključijo mediji in Zagovornik načela enakosti, se vrata znova odprejo. Nenadoma se da. Nenadoma obstajajo rešitve.
V Sloveniji se radi tolažimo, da smo solidarni, vključujoči, socialni. Radi govorimo o enakih možnostih in pravicah. A v praksi se enakost prepogosto konča tam, kjer se začne organizacijski napor. Tam, kjer je treba spremeniti ustaljen načrt, poklicati še en hotel, preveriti dostopnost avtobusa ali priznati, da »tako pač vedno delamo« ni dovolj dober odgovor.
Primer Nike Flisar iz kamniške srednje šole, ki je v zadnjih dneh odjeknil v medijih, ne govori le o eni turistični agenciji ali eni ekskurziji. Govori o sistemskem refleksu: najprej izločimo, potem – če je pritisk dovolj velik – vključimo. Ne zato, ker bi v to res verjeli, ampak ker se bojimo posledic. Slabe publicitete. Prijave. Očitkov. In tukaj se moramo ustaviti. Vključevanje, ki se zgodi šele pod pritiskom, ni vključevanje. Je krizni menedžment. Za mlado osebo na invalidskem vozičku šolski izlet ni luksuz ali »nadstandard«. Je prostor socializacije, pripadnosti, skupnih spominov. Je tisto, o čemer se govori leta pozneje, ko se srečaš s sošolci.
Pogosto se ob takih primerih pojavi tudi argument dobrih namenov: da so se bali za varnost, da niso želeli prevzeti prevelike odgovornosti, da niso imeli izkušenj. A prav v tem je problem. Če čakamo, da bomo imeli izkušnje, preden vključimo, jih nikoli ne bomo imeli. Če čakamo na popolne pogoje, se vključevanje nikoli ne bo zgodilo. In če odgovornost vedno razumemo kot tveganje, ne kot etično dolžnost, bomo vedno našli razlog, da nekoga pustimo ob strani.
Pomembno je tudi, da se zavedamo moči, ki jo ima javnost. V tem primeru se je pokazalo, da medijska pozornost deluje. Da institucije reagirajo, ko postane neprijetno. A to ni zdravo stanje. Pravice ne bi smele biti odvisne od tega, kdo ima glas, dostop do novinarjev ali dovolj energije za boj.
Ta zgodba ima na papirju srečen konec. Nika bo šla v Rim. A vprašanje je, kakšen priokus ostane. Ali je to občutek zmage ali grenko spoznanje, da je morala za nekaj povsem običajnega najprej dokazovati, da si to zasluži.
Morda bi bilo pošteno, da se ob tem primeru ne vprašamo le, kdo je naredil napako, ampak kaj nam je ta situacija razkrila o nas samih in o tem, kako hitro izključimo ter kako pozno vključimo.