Dar, ki omogoči novo življenje

Bled – V Sloveniji darovanje organov načelno podpira več kot osemdeset odstotkov prebivalcev, a se ta naklonjenost ne odraža v številu vpisanih v nacionalni register, v katerem je ta čas opredeljenih približno 18.500 darovalcev. »To je tema, o kateri se neradi pogovarjamo, saj je povezana z našo lastno minljivostjo in smrtjo, ki je v naši družbi še vedno tabu. Obenem o darovanju organov krožijo številni miti in neresnice, zato je pomembno, da se o tem pogovarjamo in ljudem nudimo verodostojne informacije,« je v petek, 9. oktobra, na dogodku ob evropskem dnevu darovanja organov na Bledu poudarila zdravnica Jelka Kramarič iz zavoda Slovenija-transplant.

Številne varovalke

Letos so do konca septembra v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana opravili 80 presaditev organov, na leto sicer opravijo od 100 do 110 presaditev, je razložila Jelka Kramarič in dodala, da je na čakalnem seznamu za presaditev ta čas 260 oseb, ki čakajo na priložnost za novo življenje. Darovalcev organov pa je bilo do konca septembra v Sloveniji 34, v celotnem lanskem letu jih je bilo 50, v rekordnem letu 2023 pa celo več kot 60, je še pojasnila. To so po njenih besedah visoke številke, ki Slovenijo uvrščajo na tretje ali četrto mesto v Evropi, lahko pa bi bile še višje in lahko bi pomagali še več ljudem, je prepričana. Brez darovanja namreč ni zdravljenja s presaditvijo. »Statistično je trikrat večja verjetnost, da bomo sami potrebovali zdravljenje s presaditvijo, kot da bomo po smrti darovali organe,« je poudarila in dodala, da lahko en človek z darovanjem organov po smrti reši devet življenj. Zato se ji zdi tako pomembno, da imajo ljudje verodostojne informacije. Tako je ovrgla tudi nekatere mite in neresnice, povezane z darovanjem organov, med drugim pomisleke, da bi bil kdo lahko prestar za darovanje ali zaradi kroničnih bolezni neprimeren. Prav tako je po njenih besedah povsem odveč bojazen, da se zdravniki za nekoga, ki je opredeljen kot darovalec organov, ne bodo dovolj potrudili. »Zdravljenje in darovanje sta dva ločena postopka. Zdravniki naredijo vse, da bi rešili življenje, to je njihovo poslanstvo.« Prav zaradi tovrstnih strahov, je poudarila, pa v sistemu obstajajo tudi številne varovalke. O darovanju organov se začne razmišljati šele po potrditvi smrti, razen tega ima dostop do podatka v registru, da je umrli darovalec, le peščica ljudi. »Pomembna varovalka je še pogovor s svojci, ki so glasniki volje umrlega. Brez tega pogovora nikoli ne nadaljujemo postopka darovanja.« Ob tem je zagotovila, da sam postopek darovanja poteka kot operativni poseg s spoštljivim ravnanjem do telesa umrlega.

Delimo si življenja

Letošnji evropski dan darovanja organov je potekal pod geslom Delimo si življenja, kar nas opominja, da darovanje povezuje ljudi in spreminja življenja, je poudarila Jelka Kramarič. »Ta humana odločitev odpira možnosti, da drugi živijo naprej.« Odločitev za darovanje je mogoče sprejeti po dopolnjenem 15. letu starosti, svojo opredelitev pa je priporočljivo deliti tudi z bližnjimi. Z digitalno identiteto je možna opredelitev preko e-uprave, oseben vpis pa je mogoč na izpostavah Rdečega križa in izpostavi Slovenija-transplant. Novo priložnost je po presaditvi dobila tudi Romana Skrinjar Alauf, ki je z zbranimi na Bledu delila svojo izkušnjo. Pri 36 letih je zbolela za redko Wilsonovo boleznijo, zaradi katere je bila presaditev jeter edina možnost za preživetje. Od diagnoze do presaditve so minili le štirje meseci. Danes, deset let pozneje, živi polno življenje in se še vedno sprašuje, kako se zahvaliti neznanemu darovalcu in njegovi družini. Svojo hvaležnost je izrazila tudi na poseben način. Prehodila je 282 kilometrov romarske poti Camino od portugalskega Porta do Santiaga de Compostela. Vsak korak, je poudarila, je bil namenjen človeku, čigar odločitev ji je omogočila prihodnost.