Da zapuščina ne bo razlog za spor

Mnogi starejši začnejo razmišljati o svoji zapuščini in o tem, kako bi poskrbeli za razdelitev svojega premoženja. Kako pomembno je po vaših izkušnjah, da to uredijo še za časa življenja?

V svoji odvetniški praksi se zelo pogosto srečujem z vprašanji, povezanimi z dedovanjem. Ljudje se na nas praviloma obrnejo v čustveno zahtevnih življenjskih trenutkih – bodisi ko razmišljajo o ureditvi svojih zadev za prihodnost bodisi ko se že znajdejo v zapuščinskem postopku po izgubi bližnje osebe. Prav zato je dedno pravo področje, kjer se pravo in človeški odnosi zelo močno prepletajo. Iz izkušenj lahko povem, da pravočasno in jasno urejena zapuščinska vprašanja pogosto preprečijo dolgotrajne spore in ohranijo odnose med dediči.

Kako mora biti sestavljena oporoka, da je veljavna? Je lahko napisana na roko, mora biti overjena pri notarju, ob pričah?

Oporoka omogoča zapustniku, da svobodno razpolaga s svojim premoženjem. Na ta način po svoji volji določi, kako bo njegovo premoženje po smrti razdeljeno in med katere dediče. Oporoka je enostranska, strogo osebno dana pisna izjava volje, s katero oporočitelj razpolaga s svojim premoženjem. Oporočitelj jo lahko sestavi in podpiše, če je sposoben razsojanja in je dopolnil 15 let starosti, če je sestavljena in podpisana prostovoljno, brez sile, pritiska ali grožnje. Zakon o dedovanju kot možne oblike oporoke določa lastnoročno oporoko, ki jo oporočitelj lastnoročno napiše in podpiše, navede kraj in datum sestave. Niso potrebne nobene priče in za podpis ni potrebno, da je overjen. Druga možnost je pisna oporoka pred pričami: dve oporočni priči, ki nista dediča, podpišeta oporoko poleg oporočitelja. Tretja možnost pa je sodna oporoka, ki jo sestavi notar ali odvetnik. Omenim naj, da obstaja tudi oporoka, ki je sestavljena v tujini, na slovenski ladji ali med izrednim ali vojnim stanjem, možno je napraviti tudi mednarodno oporoko ali ustno oporoko, pri čemer pa veljajo strogi pogoji za priznanje in je ne priporočam.

Je oporoko mogoče preklicati?

Oporočitelj oporoko vselej lahko prekliče, ali v celoti ali deloma, z izjavo, dano v katerikoli obliki, v kateri se po zakonu lahko napravi oporoko, običajno torej pisno. Pisno oporoko lahko oporočitelj prekliče tudi tako, da jo uniči.

Kaj se zgodi, če ni oporoke? Kdo je upravičen do dedovanja?

Če zapustnik ni napravil oporoke, nastopi zakonito dedovanje. Zakon o dedovanju v 10. členu določa krog oseb, ki pridejo v poštev kot dediči glede na svoje razmerje z zapustnikom. Zakon določa zakonite dediče, ki dedujejo po dednih redih. V prvem dednem redu so pokojnikovi potomci in njegov zakonec. Če zapustnik ni zapustil potomcev, dedujejo njegovi starši in njegov zakonec v drugem dednem redu. V primeru, da pokojnik ni zapustil zakonca, potem pokojnikovi starši dedujejo vso zapuščino po enakih delih. Do dedovanja v tretjem dednem redu pride, če pokojnik ni zapustil ne potomcev ne staršev in tudi ti niso zapustili nobenega potomca in ne zakonca. V takem primeru dedujejo njegovi dedi in babice. Eno polovico zapuščine dedujeta ded in babica po očetovi strani, drugo polovico pa ded in babica po materini strani.

Naj omenim posebnost pri dedovanju kmetijskih gospodarstev, ki ga natančneje ureja Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev, s katerim se preprečuje drobitev zaščitenih kmetij, omogoča njihov prevzem pod pogoji, ki dediča preveč ne obremenjujejo, ter ustvarja možnosti za ohranitev in krepitev funkcije zaščitenih kmetij. Dedič je praviloma le eden izmed potomcev – prevzemnikov kmetije.

Kaj je nujni delež? Je dedič do njega upravičen tudi, če ga je zapustnik izpustil iz oporoke?

Nujni delež pa je institut, s katerim pravni red nekoliko omejuje oporočiteljevo svobodo. Nujni delež je del zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati, saj je ta rezerviran za nujne dediče. Z ostankom zapuščine lahko oporočitelj razpolaga po svoji volji, ta del zapuščine se imenuje razpoložljivi del. Če obstaja veljavna oporoka, ne pride do uporabe določb o zakonitem dedovanju, razen v primeru uveljavljanja nujnega deleža. V takem primeru dedovanja dedujejo nujni dediči del zapuščine, ki je manjši kot pri zakonitem dedovanju.

Nujni delež potomcev, posvojencev in njihovih potomcev ter zakonca znaša polovico zakonitega dednega deleža, nujni delež nujnih dedičev pa tretjino tistega deleža, ki bi šel vsakemu posameznemu izmed njih po zakonitem dednem redu. Dedovanje nujnega deleža lahko zahtevajo tudi dedi in babice ter bratje in sestre pokojnika, vendar le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Upoštevati pa je treba tudi tretji odstavek 25. člena, ki določa, da so osebe, ki pridejo v poštev kot nujni dediči, nujni dediči samo, če so po zakonitem dednem redu upravičeni dedovati. Torej v primeru oporočnega dedovanja lahko nujni dedič uveljavlja nujni dedni delež, čeprav ga zapustnik ni vključil v oporoko.

Kje se po vaših izkušnjah stvari med dediči najpogosteje zapletejo?

V primeru, da med dediči obstaja spor, zapuščinsko sodišče postopek prekine ter dediča, katerega pravica je manj verjetna, napoti na pravdo. Dokler pravda ni pravnomočno zaključena, se zapuščinski postopek ne more zaključiti. Glavni spori med dediči so glede na izkušnje zlasti glede veljavnosti oporoke, na primer, ali je oporočitelj oporoko napisal lastnoročno, ali je na oporoki njegov podpis, ali je bil v času podpisa oporoke razsoden. Zapleti se pojavijo, če se ugotovi, da je bil oporočitelj dementen ali pod močnimi zdravili, ki so vplivala ali bi lahko vplivala na njegovo voljo. Pogosti so spori, vezani na vrnitev daril za časa življenja pokojnika, gre za t. i. vračanje oz. vračunanje daril v zapuščino, kar lahko zahtevajo samo nujni dediči (da se ugotovi čista vrednost zapuščine ter morebitno prikrajšanje nujnega dednega deleža). Nekateri spori so vezani na t. i. izločitvene zahtevke – po domače to pomeni, da upravičeni dedič zahteva, da se iz zapuščine pod zakonskimi pogoji izloči del premoženja, ki ne gre zapustniku, čeprav je npr. v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik do celote. Potem pa so tu še spori, vezani na razdedinjenje nujnega dediča. Razdedinjenje nujnega dediča lahko zahteva zapustnik, ki ne želi, da bi nujni dedič imel kakršnekoli pravice na njegovi zapuščini. Takšno zahtevo mora zapustnik izraziti že v oporoki, pri čemer ni obvezno, da pri tem navaja razloge za razdedinjenje. Razlogi za razdedinjenje so sicer našteti v zakonu, in sicer gre za primere, ko se je dedič huje pregrešil nad zapustnikom s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti, če je zoper njega ali njegove bližnje storil hujše naklepno kaznivo dejanje, kot tudi če se je dedič vdal brezdelju in živi nepošteno življenje. V praksi je tako, da mora razdedinjenje nujnega dediča zahtevati oporočitelj sam, dokazovati pa ga morajo njegovi dediči, ki se v zapuščinskem postopku nanj sklicujejo – ti so običajno napoteni na pravdo. Gre za zelo zahtevne in dolgotrajne postopke.

Kako pa je z davkom na dediščino?

Davek na dediščino je določen v lestvici, ki jo določa 8. člen Zakona o davku na dediščine in darila. Višine davka ne določa le višina dediščine, temveč tudi dedni red, v katerega spada davčni zavezanec. Tako so na primer davka na dediščino oproščeni vsi, ki spadajo v prvi dedni red. Sem sodijo potomci in zakonec pokojnika. Tisti, ki spadajo v drugi dedni red, plačajo med 5 in 14 odstotkov davka na dediščino. Med dediče drugega dednega reda spadajo starši in bratje oziroma sestre pokojnika ter njihovi potomci in v primeru, če zapustnik ni imel otrok, tudi njegov zakonec (ki sicer deduje v prvem dednem redu). V tretjem dednem redu (predstavljajo ga dedi in babice pokojnika ter njuni potomci) davek znaša med 8 in 17 odstotkov. Vsi ostali pa plačajo med 12 in 39 odstotkov.

Kaj če ima umrli dolgove – dediči podedujejo tudi te?

Predmet dedovanja je celotno premoženje zapustnika, tudi njegovi dolgovi. Dedovanje dolga je omejeno na vrednost podedovanega premoženja. Opozarjam pa na dejstvo, da lahko upniki svoje terjatve uveljavljajo zoper dediča kot univerzalnega pravnega naslednika takoj. V primerih, ko so dolgovi zapustnika večji od njegovega premoženja, je z vidika dediča smiselno razmisliti o odpovedi dedovanju, saj lahko dedovanje dolgov zapustnika dediča prizadene, in sicer ne glede na varovalke in omejitve, ki jih določa Zakon o dedovanju.

Kdaj je pomembno, da se v postopek vključite odvetniki?

V postopkih urejanja zapuščinskih vprašanj je smiselno pravočasno poiskati strokovno pravno pomoč. Vsaka življenjska in premoženjska situacija je namreč drugačna, zato univerzalnih rešitev ni. Le odvetnik lahko celovito preuči konkretne okoliščine posameznega primera ter poišče pravno vzdržno rešitev, ki bo skladna z veljavno zakonodajo, hkrati pa bo spoštovala in upoštevala voljo ter želje zapustnika. Takšen pristop pogosto prepreči kasnejše zaplete in spore med dediči ter zagotovi večjo pravno varnost za vse vpletene.

Kaj bi na osnovi svoje odvetniške prakse, pa tudi po človeški plati svetovali ljudem, ki razmišljajo o razdelitvi svojega premoženja? In kakšen bi bil vaš nasvet dedičem, ki se prepogosto med seboj sprejo prav zaradi dediščine?

Na podlagi svoje odvetniške prakse lahko rečem, da dedovanje ni zgolj pravno vprašanje, temveč tudi vprašanje odgovornosti in skrbi za bližnje. Jasno izražena volja zapustnika, ustrezno sestavljena oporoka in pravočasno pravno svetovanje lahko bistveno zmanjšajo tveganje sporov in dolgotrajnih sodnih postopkov.

Dedičem pa bi svetovala predvsem, da se zavedajo, da zapuščinski postopki pogosto potekajo v času žalovanja, ko so čustva še posebej močna. Prav zato so strpnost, dialog in pripravljenost na dogovor pogosto veliko boljša pot kot dolgotrajni pravni spori, ki lahko za vedno porušijo družinske odnose.