Upokojenci
Konec meseca letni dodatek
Spominjam se, pred mnogo leti sem nekje prebral misel, ki jo v sebi nosim še danes: »Gledališke deske so kot mamilo. Ko enkrat stopiš nanje, jih nikoli več ne zapustiš.« In če kdo zares velja za esenco takega teatrskega zasvojenca, je bila to zagotovo Bibijana Biba Uršič.
V njenem arhivu je vse skrbno in pedantno zapisano. Od prve premiere v sezoni 1955/56, ko je mlada nadobudna igralka Pestotnikova v vlogi Veronike debitirala v opereti Oj, to lectovo srce. Dve sezoni je tako odigrala na odru Delavskega prosvetnega društva Kranj. Z vlogo Melite v Gobčevi Planinski roži pa je zastavila svojo tridesetletno igralsko kariero v Prešernovem gledališču Kranj. In to kakšno kariero! V njenem opusu tako najdemo veliko Cankarja: Hiša Marije Pomočnice, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in seveda legendarni Hlapci v režiji Mileta Koruna, številne predstave za otroško občinstvo: Plešoči osliček, Štirje fantje muzikantje, Kralj v časopisu …, celotno trilogijo Potrčevih Kreflov, ki so bili tudi posneti za televizijo. Videli smo jo v Linhartovem Matičku in kar dvakrat v Županovi Micki, pa v Erdmanovem Samomorilcu, Dürrenmattovem Meteorju – s soprogom Vladom v nosilni vlogi je bila uprizorjena zgolj enkrat, kot predpremiera. Pa Havel, Pekič, Feydeau, Štih, Hofman, Molière, Vitomil Zupan, Partljič …
Vsekakor je bil vrh njenega ustvarjanja znamenita Ukana Toneta Svetine. V vlogi Ane je ob soprogu Vladu, ki je bil imeniten major Wolf, prikazala celotno moč zrele igralke, priznane prvakinje domače igralske družine. In jo je režiser Jane Kavčič angažiral v veselem slovenskem otroškem filmu Sreča na vrvici. Naredila je res lepo epizodno vlogo sosede iz bloka, ki se strašansko boji velikih psov.
Družba ji je izkazovala priznanje in zahvalo za njene uspehe. Poleg aplavza iz dvorane je prejela številna priznanja in nagrade. Prav vse Linhartove značke, vključno z jubilejnimi, Prešernove in Linhartove plakete, jubilejno priznanje za 50-letno delo na gledališkem področju. Dodeljena ji je bila tudi medalja zasluge za narod.
Tako je prišla gledališka sezona 1987/88. Po natanko tridesetih letih igranja v Prešernovem gledališču so jo zaradi ponovne uvedbe poklicnega gledališča postavili na cesto. Kot kakega hlapca Jerneja. A njena ljubezen do gledališča je bila močnejša od političnih odločitev. Številne lepe vloge je kasneje odigrala še v Šentjakobskem gledališču Ljubljana, na Loškem odru Škofja Loka, v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah in pri potujočem gledališču Kranjski komedijanti.
V zvezku je tako zapisano, da je v svojem življenju imela kar 71 gledaliških premier. Zadnji zapis se glasi: »Kranjski komedijanti, babica v Žogici Marogici. Do konca leta 2012 skupaj 144 predstav.«
Stari latinski rek pravi: Ars longa, vita brevis. Res,
umetnost je dolga, življenje pa kratko.
Rastislav Rastko Tepina