Sunita Williams med prisrčnim zasebnim obiskom v Lešah pri Tržiču, rojstni vasi njene prababice Marije Bohinec, 25. oktobra 2025 / Foto: Tina Dokl
Sunita Williams med prisrčnim zasebnim obiskom v Lešah pri Tržiču, rojstni vasi njene prababice Marije Bohinec, 25. oktobra 2025 / Foto: Tina Dokl
Astronavtka Sunita
Pred našim kulturnim praznikom je prav, da si nekoliko oddahnemo od napornega dogajanja po svetu in zamenjamo perspektivo: na Zemljo pogledamo iz vesolja s pomočjo »naše« astronavtke Sunite Williams …
Sunita Williams se je rodila 19. septembra 1965 v mestu Euclid v ameriški zvezni državi Ohio, za svoj dom pa šteje Massachusetts. Po izobrazbi je inženirka, pred vstopom v Nasin program je služila v ameriški mornarici. Bila je vojaška pilotka, testna pilotka in inštruktorica ter sodelovala v mednarodnih vojaških operacijah. Slovenijo je obiskala že večkrat, predzadnjič oktobra 2025, ko je skupaj z mamo in sestro obiskala Leše pri Tržiču, rojstno vas svoje prababice Marije Bohinec. Januarja 2026 je prišla spet in gotovo ne zadnjič. In spet je radodarno izpovedala nekaj svojih vesoljskih izkušenj. »Ena od najboljših stvari pri takšnih podvigih – in mislim, da to velja za vsako raziskovanje ali celo za vojsko – je podporni sistem. Mož, mama in sestra so mi rekli: 'Kar pojdi, uživaj, pridi domov, ko bo pravi čas.' In to ti res zelo pomaga. Najbolj frustrirajoče je čakanje. Sama sem ves čas navajena nekaj početi. Ko je postalo jasno, da bomo ostali dlje, sem začela opazovati druge pri izvajanju raziskovalnih eksperimentov, da bi lahko pozneje to delala tudi sama. Preprosto izkoristiš čas, da pomagaš ekipi, kjer koli lahko. Morda menjava zvitka toaletnega papirja ne zveni glamurozno, ampak to narediš z veseljem, ker s tem pomagaš celotni ekipi.« Povedala je tudi, kaj ji je pomagalo ohranjati čustveno ravnotežje in premagovati negotovost, ki jo prinese dolgotrajno čakanje. »No, veste, ko si tam zgoraj, si na samem vrhu ogromne količine znanosti, ki se tam dogaja. Najbrž marsikaj od tega ne bo nikoli zašlo v nabor za Nobelovo nagrado, je pa prelomno in temeljno. Mednarodna vesoljska postaja je izjemen, neverjeten laboratorij. In tega nikoli ne izgubiš izpred oči. Vsakič, ko imaš priložnost govoriti z znanstvenikom, medtem ko si tam zgoraj, in biti del eksperimenta, biti njegove roke in njegove dlani, je to res poživljajoče v najboljšem pomenu besede. Tako da vsakič, ko pomisliš, da pogrešaš dom, pomisliš tudi na vse neverjetno edinstvene stvari, ki jih lahko počneš, na osupljiv pogled, ki ga imaš, ko pogledaš skozi okno, in na to, kako lahko vse to deliš z drugimi okoli sebe in tistimi, ki te spremljajo od daleč. Vse to je bilo zame dovolj, da sem si želela to početi še naprej.«
In še o raziskavah, v katerih je sodelovala. »Nekatere izmed najzanimivejših so tiste, ki imajo potencial za uporabo v prihodnosti, na primer nekatere farmacevtske in biološke raziskave – od raziskav matičnih celic v vesolju do sekvenciranja DNK. Že samo to, da lahko dokažemo, da to dejansko znamo izvajati v mikrogravitacijskem okolju, je res izjemno. Stvari, pri katerih tokrat nisem sodelovala, a so prav tako vredne omembe, vključujejo na primer raziskave rasti tkiv, torej 3D-tiskanje tkiv. Tovrstne raziskave so res neverjetne. Če se bomo namreč podali v daljša raziskovanja vesolja, bomo morali znati početi tudi takšne stvari, sploh v primeru, da se kdo poškoduje ali zboli. Morali bomo znati pomagati drug drugemu. Kot tretje pa so tu še nekatere temeljne znanstvene raziskave. Kapilarno delovanje smo preizkušali že na mojem prvem poletu, zdaj pa se je to razvilo in razširilo do te mere, da smo ugotovili, kako bi lahko pomagali rastlinam rasti hidroponsko. Če se bomo vrnili na Luno in tam živeli trajnostno ali pa šli naprej na Mars, bomo morali znati sami pridelati hrano. To je še ena uporabna vrednost, ki je zrasla iz zelo osnovne, temeljne znanosti.«
Povedala je, kako jo je dolgo in večkratno bivanje v vesolju spremenilo. »Vesoljski polet te zagotovo spremeni. Perspektiva se popolnoma spremeni. Večina ljudi, ki so bili v vesolju, postane trdno prepričanih, da moramo varovati ta naš planet in živeti v miru. Po taki izkušnji se sprašuješ, zakaj se ljudje sploh jezimo drug na drugega. Po prvem poletu nisem mogla več gledati televizije. Svet je tako velik. Toliko krajev je treba videti. Zakaj bi izgubljali čas v prometu ali se jezili v vrsti za kavo? Po tem zadnjem poletu me je najbolj ganilo, kako prijazni so ljudje. Ljudje, ki jih ne poznam, so mi govorili: 'Veseli smo, da ste spet doma. Hvala vam, molili smo za vas.' In to zgolj zaradi novic, ker sem večkrat povedala, kako lepo smo se imeli tam zgoraj. Niso vedeli, kdo sem, od kod prihajam, kakšne vere sem, kakšne barve kože. Bili so preprosto prijazni. In mislim, da to pogosto pozabimo: da smo ljudje v osnovi dobri in da nam je mar drug za drugega.« (Vir: članek Maje Ratej na MMC RTV SLO) Da smo ljudje v osnovi dobri in da nam je mar drug za drugega? Bog daj, da bi bilo res tako. Žal aktualna dogajanja po svetu to spoznanje prevečkrat zanikajo. Se lahko poboljšamo?