Zgodbe s poti

Bil je prvi pomladni dan. Organizatorji dogodka so se odločili, da bodo združili fotografijo in besedo, pogled na naravo skozi oči in objektiv z zgodbami Janeza Štrosa – in to predstavili naključnim mimoidočim, kot tudi povabljenim v kranjski čajnici, ki jo je za predstavitev prijazno odstopil Mehtab Singh. Ta že vrsto let živi v Kranju, kjer se, kot pravi, dobro počuti.

»Da naredimo nekaj lepega, da se ljudje za trenutek ustavijo,« je Vanda Hvasti pojasnila, zakaj tovrstno druženje.

Prav na ta način smo dobili priložnost za vpogled v še en košček življenja Kranjčana Janeza Štrosa, ki je sicer večini znan kot slikar, najbolj pa po dobrodelnem projektu Tudi ti si angel. Nekaj smo izvedeli o njem samem, ogledali pa smo si lahko tudi razstavljene fotografije, ki jih avtor sicer javno deli, objavlja na družbenih omrežjih, predvsem Facebooku. Tudi v čajnici jih je opremil s krajšimi zapisi.

Gre za zgodbe s poti, v glavnem slovenskih, pravi avtor, čeprav se potepa vsepovsod. »Od Dolomitov do Alp v Avstriji, po hribih po Bosni, po Hrvaškem …« Janez Štros izkoristi vsako lepo vreme za tovrstna doživetja, na deževne dneve pa še vedno slika, čas preživlja v ateljeju.

Janko Hvasti je bil tisti, ki je tokrat avtorja razstave in njegova dela ter njegovo zgodbo predstavil zbranim. Predvsem je poudaril, da gre za človeka z veliko začetnico, dobrotnika, slikarja, popotnika, pisca, ki mu nikoli ne zmanjka nasmeha. Kranjčana, ki s svojo senzibilnostjo tudi v fotografiji in spremni veščini navdušuje, ozavešča in opominja, kako spoznavati in doživeti res tisto pravo lepoto življenja, prav vsakega trenutka.

Na ogled so v čajnici postavili le majhen drobec njegovih tovrstnih stvaritev. »Povabljeni, da si jih skupaj pogledamo in prisluhnemo tistemu, kar je slišati. Napisal je tudi nekaj besed o 2575 kilometrih, ki jih je prehodil v zadnjem letu, o poteh, ki ničesar ne zahtevajo, a bogato nagradijo,« je še povedal Hvasti in svoj del uvodnega nagovora zaključil z besedami avtorja: »Takole pravi: 'Ko se odpravim na potepanje, ne iščem cilja, dovolj mi je smer. Gora v daljavi, jezero, ki se blešči med gorami, in makadamska pot, po kateri ne hodi več veliko ljudi. Pa še pozimi me vedno znova povabijo, tiho, brez obljub, a z zavedanjem, da mi bodo dale več, kot si znam v tistem trenutku sploh predstavljati ... V gorah se svet umiri.'«