Angela Pozderac (1927–2026)

V 99. letu starosti je v Bosni umrla Radovljičanka Angela Pozderac. Rodila se je 29. avgusta 1927 v Radovljici v družini Bercetovih, po domače Pri Mlakarju. Angela je bila najmlajša od 11 otrok, vsi so morali trdo delati že od zgodnjega otroštva. Mlakarjevi so bili partizanska družina. Trije bratje in dve sestri so odšli v partizane. Kmalu zatem so prišli Nemci v njihov dom. Dvema sestrama je uspelo zbežati, njo, enega od bratov in mamo so odpeljali v Goričane, končna postaja pa je bilo delovno taborišče Eichstätt. Vse za delo sposobne izgnance so napotili na delo po okoliških krajih. Po koncu vojne so se vrnili v domovino. Pričakal jih je prazen in izropan dom.

Angela je v Ljubljani dokončala gimnazijo in delala v mladinski organizaciji. Usoda ji je na pot pripeljala Šefka, oficirja in študenta arhitekture. Leta 1952 sta se v Zagrebu poročila. Po selitvi v Maribor se je takoj zaposlila v knjižnici, kar si je od nekdaj želela. Kasneje se je družina preselila v Sarajevo, kjer je dokončala višjo pedagoško šolo – oddelek bibliotekarstvo in kot knjižničarka je delala vse do upokojitve.

Rodila je dva sinova, a poleg družine in službe je veliko ustvarjala. Pisala je pesmi, izdelovala tapiserije, kasneje je začela še slikati. Prve pesmi je napisala v najtežjem vojnem času, ko je kot 16-letna morala opravljati težka dela v tovarni orožja, ob tem pa je bila večkrat lačna kot sita. Tem so sledile ljubezenske pesmi, pesmi za otroke in tudi pesmi o bolezni. Z neverjetno voljo in optimizmom je premagala težko bolezen, ves čas sta ji bila v oporo mož in njeno ustvarjanje. Več kot dvajset let je tkala in izdelovala tapiserije. Imela je več kot trideset samostojnih razstav po vsej Jugoslaviji in požela je veliko uspeha in priznanj.

Angela je bila med Slovenci, ki so doživeli vojno v Bosni. Z možem sta novembra 1992 s konvojem, ki ga je organizirala slovenska vlada, prišla v Slovenijo, sinova pa sta ostala v bosenski vojski. Nastanila sta se pri bratu Vinku v Radovljici, nato sta dobila stanovanje v Lescah. Tapiserij ni mogla več izdelovati, saj je bilo prostora v stanovanju premalo, začela pa se je intenzivneje ukvarjati s slikarstvom. Porajale so se tudi vedno nove pesmi, nekaj jih je napisala tudi v srbohrvaškem jeziku. Objavljala jih je v reviji za izseljence in v glasilu Okno, ki ga izdaja Društvo onkoloških bolnikov Slovenije. Leta 2010 je v samozaložbi izdala knjigo s preprostim naslovom Pesmi. V knjigi so kot ilustracije mnoga njena likovna dela in fotografije tapiserij.

Leto 2016 je bilo zanjo najtežje; mož si je zlomil kolk in ni mogel več hoditi. Ona sama pa je bila vedno bolj izčrpana in tako sta se preselila v Sarajevo k sinu. Ko je mož umrl, sta sin in njegova žena z ljubeznijo skrbela zanjo, jo negovala in ji stala ob strani vse do konca njenega življenja.

V času, ko sta z možem živela v Lescah, se je rada udeleževala različnih kulturnih dogodkov in tudi sama sodelovala v njih. Njeno življenje je bilo preizkušeno z vojno, izgnanstvom in boleznijo, a ga je zaznamovala z ustvarjalnostjo, pokončnostjo in tiho močjo, ki je navdihovala vse okrog sebe.

Pokopana je ob možu, na cazinskem pokopališču. V njenih pesmih, slikah in ročnih delih, zlasti pa v srcu vseh, ki smo jo poznali in z njo sodelovali, bo ostal topel in spoštljiv spomin.