Helena Kramar (1934–2025)

Helena Kramar se je rodila 31. avgusta 1934 v Dražgošah v družini, kjer je bilo šest otrok. Pri sedmih letih so z družino ubežali vojni vihri iz Dražgoš v Železnike, kjer so se nastanili pri stricu. Njen oče je še isto leto umrl zaradi bolezni.

V osnovni šoli se je vključila tudi v čipkarsko šolo. Po koncu osnovne šole se je za pet let odpravila na učiteljišče v Ljubljano. Za klekljanje ni bilo več časa, med počitnicami pa so gradili hišo. Delali so na izposojenih njivah, da so vzredili nekaj prašičev in lažje živeli, ker je bilo grozno pomanjkanje. Leta 1953 so se preselili v lastno hišo v Logu. Po končanem učiteljišču je bila razredna učiteljica. Najprej je tri leta učila v Križah, nato pa vse do upokojitve v Železnikih.

Sčasoma je spet poprijela za kleklje in začela obujati klekljarsko znanje. Prav Helena je bila tista, ki je leta 1988 na pobudo tedanjega vodstva šole ponovno začela poučevati v klekljarskem krožku. Poučevala je več kot trideset učenk. To je bilo poleg njenega učnega predmeta prenaporno in je z delom po dveh letih prenehala ter nadaljevala leta 1993, ko je po več kot tridesetih letih čipkarska šola spet zaživela. Vztrajala je vse do pridobitve ustreznega kadra.

Dobrih petdeset let je bila dejavna v Turističnem društvu Železniki. Pod spretnimi prsti Helene Kramar je nastalo ogromno klekljanih mojstrovin, nekaj jih najdemo v zbirki male galerije turističnega društva, pot pa so našle tudi v številne tuje države. Kramarjeva je bila med prvimi, ki so železnikarsko čipko ponesli v hrvaško Lepoglavo, s katero so se Železniki kasneje pobratili. Poleg tega, da je veliko klekljala za društvo in za razstave, je z veseljem tekmovala na tekmovanjih doma in drugod, sprejela pa je tudi vlogo članice komisije na klekljarskih tekmovanjih. Z veseljem je čipko predstavljala tako doma kot v tujini. Vedno je trdila, da je klekljanje odlična terapija za gibanje rok, bistritev uma, predvsem pa terapija za dušo.

Občinski svet Občine Železniki ji je v letu 2021 podelil priznanje za življenjsko delo prostovoljcev.

Bila je tudi članica Zveze borcev Dražgoše.

Z možem Marjanom sta se leta 1991 iz šolskega bloka preselila v svojo hišo v Dražgošah. Po moževi smrti pa se je leta 2008 preselila Na Kres v Železnikih, kjer je živela do konca.

Vesela in ponosna je bila na svoje potomstvo. Čas so ji krajšali sin Marko in hči Mirjam, vnuki Anže, Matija, Ida in Žan ter pravnuki Oskar, Jakob, Otilija in Vid.

Helena Kramar ni bila le učiteljica, klekljarica in prenašalka bogate dediščine, temveč predvsem človek velikega srca. V sebi je nosila mirnost, potrpežljivost in tiho vztrajnost, ki jo je oblikovalo življenje samo. Znala je poslušati, znala je spodbujati in znala je videti dobro v ljudeh. S svojo skromnostjo nikoli ni stopala v ospredje, a je s svojim zgledom pustila globoke sledi v mnogih generacijah učencev, klekljaric in vseh, ki so jo poznali. Kar je počela, je počela s predanostjo, toplino in ljubeznijo – in prav to je tisto, kar ostaja.

Tako kot je iz niti potrpežljivo ustvarjala čipko, je tudi v življenju znala iz drobnih trenutkov stkati toplino, domačnost in občutek pripadnosti.

Bila je ena tistih tihih ljudi, ki ne potrebujejo veliko besed, da jih začutimo. Njena dobrota ni bila glasna, bila je preprosta in iskrena. V njej je bilo nekaj pomirjujočega – občutek, da je vse lahko malo bolj prav, če si potrpežljiv, delaven in odprtega srca. Znala je biti blizu, ne da bi se vsiljevala, in znala je dati, ne da bi karkoli pričakovala v zameno. Ljudem je puščala občutek topline, varnosti in spoštovanja. Takšni ljudje ne odidejo zares – ostanejo v spominih, v drobnih navadah, v tihih trenutkih, ko se jih spomnimo z nasmehom in hvaležnostjo.