Vesna Jevnikar in Vesna Slapar / Foto: Nada Žgank

Odrski mati Mag in hči Maureen – odlični Vesna Jevnikar in Vesna Slapar – sta v nenehni tihi vojni. / Foto: Nada Žgank

Pa »​komplan« je preveč »žmuklast«

Pred dnevi so v Prešernovem gledališču uprizorili že tretjo premiero v letošnji sezoni, dramo Lepotna kraljica Leenana sodobnega irskega dramatika Martina McDonagha v režiji Luke Marcena. V vzorčni uprizoritvi klasičnega dramskega gledališča v boleče realističnem prikazu toksičnega odnosa v družini izstopata nosilki glavnih likov Vesna Slapar in Vesna Jevnikar.

Kranj – V aktualni uprizoritvi Prešernovega gledališča, drami Lepotna kraljica Leenana angleško-irskega dramatika, scenarista in filmskega režiserja Martina McDonagha je pravzaprav vse na pravem mestu, ravno nasprotno pa v zgodbi, ki uro in pol poteka v »odrski kuhinji«, ni skoraj ničesar, čemur bi prikimali in rekli, da gre v pravo smer.

A najprej k dramatiku in njegovi avtorski poetiki. Martin McDonagh velja za enega najbolj prodornih glasov sodobne dramatike in filma. V svetu in tudi pri nas je pred tremi leti navdušil s filmom Duše otoka, za katerega je napisal scenarij in ga tudi režiral. Film je prejel tri zlate globuse, štiri bafte in devet nominacij za oskarja.

McDonagh pa je kot mlad obetaven avtor v devetdesetih letih prejšnjega stoletja najprej prodrl s tako imenovano Leenansko trilogijo, z dramskim prvencem Lepotna kraljica Leenana, ki sta mu sledila drami Lobanja v Connemari in Samotni zahod. Njegove drame so bile uprizarjane na najuglednejših svetovnih odrih, od londonskega West Enda do Broadwaya, Lepotna kraljica Leenana pa je svoj krst na slovenskem odru doživela leta 1999 v ljubljanski Drami v režiji Mateje Koležnik. Tokrat je po vrhunsko izpisanem McDonaghovem besedilu posegel v slovenskem gledališkem prostoru v zadnjih letih vse bolj uveljavljen režiser mlajše generacije Luka Marcen.

Dogajanje v svojih dramah pisec postavlja v zakotje irskega podeželja in neokrnjene pokrajine idiličnih kamnitih ograj in hiš, pri čemer pa se osredotoča na vsakdanje življenje tamkajšnjega življa ter poti in stranpoti, na katere se ljudje podajajo. V to krajino na zahodu Irske sodi tudi majhno podeželsko mesto Leenane, kjer se vsi med seboj poznajo, a so njihovi sosedski odnosi bolj ali manj rutinski in brezdušni, ne ozirajoč se na to, kaj se dogaja za zidovi posameznih domov.

Odrska zgodba nas povede v zatohlo kuhinjo izpraznjenega doma, v katerem živita mati Mag (Vesna Jevnikar) in njena hči Maureen (Vesna Slapar). Prva v stalnem nerganju – nič, kar stori hči, ni dovolj dobro zanjo, celo »komplan« je preveč »žmuklast«​ (Complan je znana znamka prehranskega dopolnila na Irskem) – pretirava s svojo nebogljenostjo, druga, neizživeta štiridesetletnica, je sita materine posesivnosti in njenega pokroviteljskega tona. Njun odnos je toksičen, zdi se, da sta v nenehni tihi vojni, medsebojna komunikacija je brutalna, polna besednega nasilja. Sobivanje matere in hčere, ujeto v patriarhalne vzorce medsebojne odvisnosti, vse od uvodne scene naprej deluje precej brezupno. Maureen zadnjo priložnost vidi v čednem Patu (Borut Veselko), ki po kratki romanci dekle v pismu povabi, naj pride za njim v ZDA, a njegov mladostniško nezanesljivi brat Ray (Miha Rodman) pisma ne dostavi v prave roke.

McDonaghova gledališka mojstrovina, polna črnega humorja in duhovitih dialogov, hkrati pa je dogajanje preveč kruto, da bi se smejali, in natančno zasnovana zgodba ne dopuščata velikih eksperimentov. Režiser se tega zaveda, zato besedilu sledi tako v celoti dramske pripovedi kot v drobnih detajlih, ki so sol predstave (dramaturginja je Marinka Poštrak). Besedila tako ne zaznamo v neki posplošeni sliki družinskih odnosov nekje na irskem podeželju, ampak ga začutimo predvsem skozi male podrobnosti, ki se skozi predstavo konstantno tihotapijo v duše gledalcev. To je zagotovo ena kvalitet uprizoritve, ki se kranjskemu občinstvu dodatno približa z lokalno izreko (lektorica Tatjana Stanič), ki jo kakopak dobro obvlada odličen igralski kvartet. Vesna Slapar in Vesna Jevnikar sta do popolnosti posvojili svoja lika, prav tako delujeta oba moška člana ansambla, nekoliko neroden ljubimec Borut Veselko in prikupno štorast Miha Rodman. Celoto zgodbe dopolnjujejo scenografija z značilnim podeželskim kuhinjskim prostorom (Lin Martin Japelj), v katerem bi prepoznali tudi prav take kostume (Ana Janc), taisto vaško vzdušje pa prepoznavamo tudi v odrskem gibu (Lara Ekar Grlj) in v irskih ljudskih vižah (Mitja Vrhovnik Smrekar).

Kranjska Lepotna kraljica Leenana ima vsekakor potencial velikega števila ponovitev, zadnja v letošnjem letu je bila na sporedu v sredo.