Vojna naj ne bo način življenja

Strahinj – Organizacija Zveze borcev za vrednote NOB Naklo je prejšnjo nedeljo v Strahinju v občini Naklo ob spomeniku pripravila tradicionalno svečanost v spomin na 22 padlih bork in borcev II. bataljona Kokrškega odreda, ki so 14. septembra leta 1942 umrli v boju z Nemci. Ti so, po izdaji domačina, obkolili gozd in 63 partizanom onemogočili umik. Ta je uspel le petim, druge pa so Nemci ujeli in jih zaprli. Večino od njih so kot talce ubili v Dragi.

V program nedeljske slovesnosti, ki ga je povezovala Katja Bevk, so sodelovali pevska skupina Viharnik, učenke in učenci Osnovne šole Naklo in recitatorka Romana Pagon. Janko Vrhovec pa je prebral spomine svojega očeta partizana Staneta Vrhovca - Robina, ki so ga Nemci v Udin borštu ujeli in je bil eden redkih ujetih, ki je preživel.

Slavnostni govornik je bil prvi predsednik republike Milan Kučan, proslave pa sta se udeležila tudi minister za obrambo Borut Sajovic in župan Občine Naklo Ivan Meglič. Milan Kučan je v slavnostnem govoru dejal, da nam svet kaže neprijazno podobo. Vojna in oboroževanje sta največkrat izgovorjeni besedi. Citiral je besede kitajskega predsednika, da je svet na razpotju in da človeštvo izbira med mirom in vojno. Puška ni namenjena zgolj razkazovanju v vitrini. Prej ali slej jo bo kdo uporabil. Mir svoje mesto šampiona na svetovnem prizorišču prepušča vojni, je povedal.

Za partizane, ki so se borili in umrli v Udin borštu, je dejal, da se niso sprijaznili z vsiljeno podobo sveta. »Niso podlegli vabljivi kapitulantski miselnosti, da tako in tako ne morejo ničesar spremeniti. Uprli so se. Ni jih vodila nobena ideologija, ni jih povezovala nikakršna politična opredelitev. Uprli so se kot Slovenci,« je dejal Kučan in poudaril, da je tako ravnala večina slovenskih rojakov. To niso bili predvsem komunisti, kot zdaj ponavljajo opravičevalci kolaboracije, ko skušajo ožigosati in razvrednotiti veličasten vseslovenski odpor. Res so bili komunisti njegovi pobudniki in najdrznejši borci, a znotraj gibanja so bili manjšina.

Upreti se je treba vsiljeni podobi, po kateri je med mirom in vojno treba izbrati vojno, in teptanju zaveze ob koncu druge svetovne vojne, ko so voditelji držav vztrajali: Nikdar vojne. Ne smemo sprejeti vojne kot načina našega življenja. Temu se je treba upirati z javno besedo, z mehko močjo, s podpisovanjem deklaracij, z javnim nastopanjem.

»Sem realist! Vem, v kakšnem volčjem svetu živimo. Bilo bi neodgovorno, če ne bi poskrbeli za svojo varnost in obrambo in se zanašali na druge. Prezgodaj je še, da bi rekli: zbogom, orožje,« je povedal Milan Kučan in menil, da je vseeno treba vztrajati na poti miru, čeprav ta drža ne bo spremenila sedanje miselnosti vladajočih politikov v svetu.