Potem ko je Lokalna akcijska skupina Občine Kranjska Gora v Mojstrani organizirala šolo za starše (vodila sta jo člana Inštituta Krog), je v Kranjski Gori pripravila še tečaj partnerskih in vzgojnih veščin. Deset staršev je pozorno prisluhnilo Leonidi in Albertu Mrgoletu iz Zavoda Vezal, ki sta z njimi delila tudi svoje izkušnje o vzgoji otrok. Družili so se dva popoldneva in postali bogatejši za marsikateri koristen nasvet. Leonidi in Albertu smo zastavili nekaj vprašanj.
Kakšen je namen tečaja partnerskih in vzgojnih veščin?
Albert: »Jaz temu rečem treningi veščin za starše in partnerje. To so delavnice za starše, ki imajo otroke v osnovni šoli. Govorimo o temeljnih veščinah, ki jih starši posredujemo otrokom. To ni nič novega. Razlika je le v tem, da delamo na konkretnih primerih in izkušnjah ljudi, ki se treninga udeležijo. Ukvarjamo se z vzorci, ki jih ti ljudje v tem okolju imajo. To je nek drug način učenja, pri katerem skupina opazuje. Jaz dobivam informacije od skupine, povem svoje izkušnje in pride do zanimivega prepleta mnenj. Ne gre za to, da nekdo nekaj ve in drug to posnema. Mi raziskujemo konkretne situacije. Opazujemo, kakšne izkušnje imamo ljudje, kakšen kapital smo prinesli z vzorci, ki jih imamo.«
Kakšna vprašanja starši najpogosteje zastavljajo, kaj najpogosteje izpostavijo?
Leonida: »Vsi najpogosteje postavljamo vprašanja, kako narediti naše otroke še bolj uspešne. Starši imamo visoke cilje do naših otrok, kar pravzaprav ni v redu, saj otroke s tem lahko omejujemo. Prednost Modrega ključa, kot se delavnice imenujejo, je ta, da ti treningi obravnavajo celoten družinski sistem. Ne le otroka, če je uspešen ali ne. Obravnavajo partnerski odnos, vloge, vzorce, ki smo jih prinesli. Vsi, ki pridejo, lahko pri sebi pogledajo, zakaj imajo določena pričakovanja, vedenja, zahteve, ki lahko povzročajo konflikte. In prav na teh srečanjih lahko najdejo način za rešitev konflikta.«
So ljudje odprti, lahko spregovorijo o težavah, s katerimi se srečujejo?
Leonida: »To je odvisno od tega, v kateri regiji Slovenije sva.«
Albert: »Izpostavil bi, da ne gre za težave, ne govorimo o težavah. Ko spoznajo, da z nama ni nič narobe, da sva jim enaka oz. da imava midva enake izkušnje kot oni, potem se zadeva odpre. Tudi tu v Kranjski Gori smo ugotovili, da se ljudje na splošno premalo pogovarjamo. V sebi imamo toliko znanja in izkušenj, ki bi jih lahko delili med seboj, a tega ne naredimo. Ker vsak pomisli: z mano je nekaj narobe in o tem ne bom govoril. Potem se zapremo in onemogočimo, da bi dobili kaj koristnega.«
Se tečajev pogosteje udeležujejo mame ali očetje?
Leonida: »Vedno pogosteje pridejo tudi očetje, kar je pohvalno in naju zelo veseli. To je posebno darilo za vso družino, če prideta oba. Potem se dolgo časa lahko o čem pogovarjata. Čeprav moški dostikrat rečejo, da so prišli le zato, da bo doma mir. Na koncu pa so vedno oni tisti, ki bi še nadaljevali srečanja. Spoznajo, da so v redu možje in očetje in z veseljem prihajajo.«
Albert: »Treba je izpostaviti, da sta v Kranjsko Goro prišla dva očeta sama, brez žene. To je zelo pohvalno.«
Leonida: »Res, ja. To se je prvič zgodilo na tem tečaju.«