Obiskali smo ga pred dnevi, ko je Slovenijo presenetil spomladanski sneg, zato nas je najprej zanimalo, kako se sončna elektrarna obnese v snegu. »Če sneg prekrije celice, daje računalnik signal, kot da je tema. Zato je sedaj eden od stebrov obrnjen na jug in ne na vzhod kot ostali,« nam je ob prihodu povedal lastnik in investitor Borut Anderle, pilot in popoldanski podjetnik s Sela pri Žirovnici, ki je maja 2005 v proizvodnjo pognal štiri stebre s sončnimi, solarnimi celicami za proizvodnjo električne energije. Celice proizvajajo enosmerno elektriko, ki jo prodaja naprej, saj bi bila investicija za zagotavljanje elektrike za lastne potrebe prevelika.

 

Odločitev za postavitev sončne elektrarne je bila hitra in spontana. Anderle je sicer zaposlen kot pilot, razen tega pa je pred leti ustanovil tudi podjetje za izdelovanje reklamnih napisov. Konec leta 2005 se je odločil, da dobiček vloži v nekaj novega. »Kolega mi je predstavil idejo o postavitvi sončne elektrarne, pokazal prospekte in me opogumil,« se spominja. Ogrodje, elektroniko in motorje je nabavil pri nemškem podjetju, celični moduli pa so od japonskega proizvajalca Sanyo. Sam jih je sestavil in postavil in s tem nekoliko ublažil stroške investicije. Elektrarna vsaj za zasebnike sploh ni poceni. Anderle pojasnjuje, da stane pet do šest tisoč evrov na inštaliran kilovat. Njegova elektrarna ima 8,4 kilovata nazivne moči za pridobivanje zelene električne energije. Razčlenjeno to pomeni, da je v vsakem stebru 2,1 kilovata nazivne moči oziroma je na vsakem stebru 10 modularnih celic s po 210 kilovati nazivne moči. Ob dobrih mesecih elektrarna lahko oskrbi dve (ne najbolj potratni) gospodinjstvi, saj povprečno proizvede približno 1.000 kilovatov na mesec.

 

Sončne, solarne elektrarne v Sloveniji sicer niso novost, a je bila elektrarna na Selu pri Žirovnici prva, ki ni bila postavljena na streho objekta. Zakaj? »Ob domači hiši sem imel še dodaten prostor. Izkoristek takšne elektrarne je za 25 do 30 odstotkov boljši kot pri fiksnih kolektorjih na strehi,« pojasnjuje Anderle. Dvomili smo, da je Gorenjska primerna za lovljenje sončne energije, a nas podjetnik zavrne, češ da statistka kaže največje število sončnih dni v Sloveniji na Gorenjskem. »Na Obali je lahko pozimi tudi veliko megle. Na Krasu je sicer boljše, vendar strokovnjaki priporočajo postavitev na vsaj 500 metrih nadmorske višine. Tako je pri nas zelo dobra lokacija,« pravi Anderle.

 

Nazivno moč 8,4 kilovata elektrarna težko doseže, le marca in aprila lahko proizvede več elektrike. Kadar je vreme slabo, sneži ali je oblačno, elektrarna proizvaja zgolj na desetih odstotkih zmogljivosti. Miruje le ponoči, sicer pa potrebuje vsaj malo svetlobe. »Na proizvodnjo vpliva ultravijolično sevanje, saj tudi ob jasnem dnevu ni veliko moči,« razloži Borut Anderle, ki ga podrezamo, da za ljudi brez dela pravimo, da so zaposleni na sončni upravi, on pa bi lahko živel od sonca. Se da preživeti? »(smeh) Z mojo elektrarno bi se dalo skromno živeti, težje pa bi nezaposleni zmogel tako veliko investicijo,« pravi. Razmišlja, da bi letos postavil še en steber, nanj montiral celo večje število (18) celičnih modulov, razen tega pa celo vetrnico za proizvodnjo električne energije.

 

Za boljšo žetev energije iz sončne elektrarne je velikega pomena tudi postavitev celic. V primeru Anderletove elektrarne, ki je na stebrih, ki celice obrača do 90 stopinj – po 45 v eno stran, je pomembna tudi njihova postavitev. »Na začetku sem imel stebre v eni liniji, plošče pa so izredno občutljive na senco. Če zgolj na eno ploščo pade senca, izkoristek celotnemu stebru pade na 10 do 15 odstotkov,« pravi podjetnik.

 

Čeprav je bil pred dvema letoma prvi s tovrstno elektrarno, je v okolici do sedaj zraslo že nekaj novih. Tudi zato, ker potencialnim investitorjem Anderle svetuje, pomaga pri nakupu in postavi sončno elektrarno. In hkrati odločno zagovarja sistem, ki ga je postavil pred durmi svoje hiše. In težave? »Veliko ljudi zmotno meni, da poleti, ob obilici sonca, elektrarna proizvaja največ energije. Resnica je obratna. Bolj vroče je, slabše delajo,« pojasnjuje Anderle. Tako je bil letošnji vremensko lep februar, ko je bil zrak mrzel, izredno dobra proizvodnja, saj so »poželi« toliko energije kot običajno junija.

 

Zanimanje za postavitev sončnih elektrarn je na Gorenjskem in v Sloveniji veliko, žal pa veliko investitorjev ustavi nova zahteva države, da so le-te postavljene na stavbnem zemljišču. Borut Anderle je še lahko gradil na kmetijskem zemljišču, kako bo s prekvalifikacijo, pa še ne ve. Morda se zaradi tega bilanca ne bi izšla. »Brez vseh dovoljenj ne bi mogel pridobiti statusa kvalificiranega proizvajalca električne energije, ki zagotavlja premijo države. Brez tega bi dobil le plačilo distributerja, kar pa znaša le četrtino, petino cene. S tem pa se investicija ne bi izšla,« pravi.

 

Zahteva, da mora biti zelena elektrarna postavljena na stavbnem zemljišču, odvrne marsikaterega investitorja. »Kdor ima možnost, jo želi postaviti na travnik in ne na streho, saj je izkoristek boljši. Dobra investicija se mora povrniti v desetih letih, ob dobrem izkoristku pa še prej, v sedmih letih,« je izračunal Anderle. Država oziroma pristojna ministrstva gradnje sončnih elektrarn ne sofinancira, kot rečeno pa država dodaja premijo za proizvodnjo zelene energije.