Lesce – "V družini smo bile štiri sestre in štirje bratje," razpreda svojo življenjsko zgodbo. "Živeli smo skromno, s petnajstimi leti sem šla delat v tovarno nogavic." Poročila se je leta 1937. Ko se je rodil sin, so jo odpustili iz tovarne. Trije otroci so bili, enega je izgubila, najmlajšega. Najhujše čase je doživela med drugo svetovno vojno, ko je bil mož zaprt v Begunjah. Spominja se tudi lepih dogodkov. Na Bled so hodili plesat in se ponoči z družbo peš vračali domov. Včasih so bili ljudje bolj povezani, ugotavlja. Družabno življenje v Lescah je bilo pestro, uprizarjali so igre. Oba z možem sta delala trdo, da sta preživela družino. Francka je hodila delat h kmetom in prala je za tovarno čokolade, da je bilo za kakšen priboljšek. Rada je tudi kvačkala, teh spretnosti se je naučila kar sama. "Če nekaj človeka res veseli in če hoče, vse zmore!" Veliko umetnin je ustvarila, saj je imela poseben dar za ročna dela. Zdaj so prsti seveda preokorni za kaj takega. Že 28 let je vdova, živi pri hčerki in je srečna, ker tako lepo skrbijo zanjo. Pred kratkim je padla in jo boli kolk, malo jo skrbi tudi pregled v bolnici zaradi noge. "Nekako bo že!" sama sebi daje korajžo. Da bi bilo čimbolje! Ob letu osorej pa se ob stotici spet srečamo.