Kamorkoli se obrnem, povsod lučnik. Na vrtu poganja velecvetni (Verbascum densiflorum; Verbascum thapsiforme), okrog ob poteh in na travnikih pa je kar rumeno od drobnocvetnega (Verbascum thapsus) in navadnega (Verbascum phlomoides). Velike količine ga videvam ob cestah, železniških progah in po rečnem produ. Se mi zdi, da ga toliko kot letos sploh še nisem videla. Ali le nisem bila tako pozorna nanj? Zdaj pa postaja moja priljubljena roža. Vsak dan v vrtu poberem cvetove. Nekaj jih na hitro posušim v pečici, saj pri naravnem sušenju cvetovi kaj hitro porjavijo in so potem brez vrednosti. Hranim jih v dobro zaprtih kozarcih in po potrebi uporabim za čaj. Iz svežih cvetov pripravim izvrsten sirup zoper kašelj.
Trinajst lučnikov, a le trije zdravilni
Ali veste, da pri nas v naravi raste kar trinajst vrst lučnikov. Večina jih je rumene barve, zanimivi pa so denimo lučniki z vijoličastimi cvetovi. V zdravilne namene uporabljamo zgolj cvetove velecvetnega, navadnega in drobnocvetnega lučnika, ki jih nabiramo od junija do septembra. Prva dva imata velike rumene cvetove, brez rdečih potokazov za žuželke, tretji pa ima drobne cvetove s potokazi. Vsi trije vsebujejo saponine, sluzi in flavonoide. Velecvetni in navadni vsebujeta več sluzi, drobnocvetni pa več saponinov. Razen cvetov so vsi deli nekoliko strupeni, zato jih ne uporabljamo preveč pogosto. Po domače pravimo lučniku papeževa sveča ali svečnik. Njega dni so namreč njegova ravna stebla, prepojena s smolo ali voskom, uporabljali kot bakle ali sveče. Ponekod mu pravijo še kostnik ali sklepnik, saj naj bi dobro del pri bolečinah zaradi obolenja kosti. Poznan je še kot divin, popovina, dolga margeta, ključnik, lagotica, plučenca.
Lučnik za prsni čaj in še kaj
Že v antiki so s cvetovi zdravili kašelj, rane in opekline. Omenjata ga sv. Hildegarda in Paracelsus. Adam Lonicerus pa je bil prvi zdravnik, ki ga je uporabljal proti kašlju, pri srčnih obolenjih, zoper vročino, za celjenje ran in celo za hitrejšo rast las. Prastaro uporabo ljudske medicine so potrdile tudi znanstvene raziskave. Lučnik je kot slez in slezenovec sluzava zdravilna zel. Spada k prsnim čajem in je primeren za zdravljenje vseh bolezni dihal. Krepi in utrjuje sluznice vseh prebavnih organov, spodbuja izločanje tekočin ter tako olajšuje izkašljevanje in zmanjšuje vnetja sluznic. Lajša bronhitis, astmo, hripavost, hud kašelj in nahod. Pri gripoznih infekcijah niža povišano telesno temperaturo. Iz dveh žličk posušenih cvetov pripravimo poparek, ki naj stoji 10 minut. Zoper kašelj pijemo tri do štiri skodelice z medom sladkanega čaja na dan. Če lučniku dodamo še trpotec (Plantago lanceolata), bo čaj še bolj zdravilen. Lučnikov poparek zdravi še jetra, revmo, žene na vodo in ureja menstruacijo. Zdravil naj bi tudi katarne bolezni želodca in črevesja ter blažil krče prebavil. V žganju namočeni cvetovi so dobro vtiralo zoper revmo in protin. Če jih namočimo v olivno olje, bodo prav tako zdravili revmo, pa tudi zlato žilo in srbeča aftna vnetja. Ljudsko zdravilstvo meni, da če nekaj kapljic tega olja nakapamo v uho, bolje slišimo. Mozoljev in turov pa se znebimo z obkladkom iz cvetov, ki smo jih prekuhali v mleku.
Recept za lučnikov sirup
Sirup pripravimo iz svežih cvetov, ki jih v tem času nabiramo vsak dan ob suhem, sončnem vremenu, dopoldne, ko rosa izhlapi. Nalagamo jih v steklen kozarec v petcentimetrskih, nekoliko stisnjenih plasteh. Vsako plast posujemo s sladkorjem, zgornja plast je vedno sladkor. Kozarec zavežemo z gazo in postavimo na sonce. Postopek ponavljamo več dni zapored, dokler ni kozarec poln. Za en mesec do mesec in pol ga pustimo stati na sončnem prostoru. Tekočino, ki postane zlato rjave barve, odcedimo skozi gosto cedilo in hranimo v temnih stekleničkah. Tako imamo pri roki dragoceno zdravilo, ki se obnese proti kašlju. Zlasti ga obožujejo otroci, ki jim ga dajemo večkrat na dan po žličko.