V sredo nas je zapustil akademski slikar in grafik Milan Batista, ki velja za enega osrednjih predstavnikov likovnega življenja na Gorenjskem. Rojen je bil leta 1924 v Ljublja­ni. Po drugi svetovni vojni, na katero gavežejo kruti spomini (Gonars, Treviso, zapor v Beljaku, Ljubljani, Sv. Luciji pri Mostu ob Soči), se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Diplomiral je leta1951pri prof. Božidarju Jakcu in pri njem obiskoval tudi grafično specialko. Od leta 1953 do 1958 je poučeval likovno vzgojo v Tržiču. Svoje kulturno in pedagoško delo je od leta 1959 nadaljeval v Kranju. Kmalu je postal ena osrednjih osebnosti kulturnega in likovno-pedagoškega delovanja v mestu, predsednik Kluba kulturnih delavcev, urednik revije za kulturo Gorenjska, vodja Centra za estetsko vzgojo (1965–1981). Med drugim je bil predsednik likovnih pedagogov Slovenije (1959–1961), poslanec kulturno-prosvetnega zbora (1970–1975) in eden udeležencev akcije 25 poslancev ter direktor Delavske univerze Tržič (1969–1970). Leta 1965 je ustanovil oddelek za estetsko vzgojo pri Osrednji knjižnici v Kranju. Pesmi je začel pisati že med vojno. Leta 1995 je izdal Veliki sonetni venec (Sonetni venec sonetnih vencev) in naslednje leto pesniško zbirko Kamen in veter.

 

Svoja likovna dela je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, pogosto tudi v Avstriji in Nemčiji. Ustvarjal je v različnih grafičnih in slikarskih tehnikah, ukvarjal se je tudi z enkavstiko in letrizmom. Milan Batista je od začetka petdesetih let preteklega stoletja ustvaril več kot štirideset likovnih ciklusov, v katerih je ključno mesto namenil človeku, njegovemu duhovnemu življenju, težnji po miru in harmoniji ter stiskah in dilemah. Obsežen likovni opus Milana Batiste je zanimiv tudi zaradi ustvarjalnega dialoga, ki mu ga je uspelo vzpostaviti z nekaterimi pobudami evropske umetnosti.