Spomin na indijanskega poglavarja
Ostro politično satiro je dramatik David Mamet napisal leta 2008, v času, ko je Ovalno pisarno Bele hiše v ZDA zasedal George Bush mlajši. Ta, bržkone pa tudi že nekateri pred njim, in – Američani si bodo že morali priznati – tudi kdo desetletje za njim, so ali bi s svojim predsedniškim slogom dramatiku ponudili odlično gradivo za politično satiro, ki seveda spodbuja k smehu, hkrati pa nam da misliti, kako žalostno je stanje v visoki politiki, ko se vanjo vključijo oblastniki, ki jim je, kot zapiše režiser škofjeloške predstave Jaša Jamnik, vladanje neke vrste triatlon v pohlepnosti, arogantnosti in sebičnosti.
Zgodba torej poteka v predsedniški pisarni, ko še aktualni predsednik novembra tik pred volitvami ugotavlja, da utegne te izgubiti – in z njimi tudi drugi predsedniški mandat. Javnomnenjske raziskave mu kažejo slabo, sam pa, zaverovan v svojo veličino, na različne načine poskuša preobrniti javno mnenje, pri čemer ne izbira sredstev. Izsiljevanje in manipulacija postaneta njegovi orodji za dosego cilja.
Besedilo, leta 2011 so ga uprizorili na odru Male drame v SNG Drami Ljubljana, je lahkotno, lahko bi rekli »na prvo žogo«, ko nam ni treba veliko razmišljati, da bi ga razumeli. Smešenje sicer neprisotne predsednikove žene, izpostavljanje istospolnega razmerja, »nakupa« otroka v »sovražni« Kitajski, omenjanje deportacije v balkansko državo kot kazen za neposlušnost, nakazovanje primitivizma indijanskih staroselcev besedilo delajo nekoliko konservativno, dogajanje in bizarne odločitve domala vseh akterjev so na meji grotesknega. Občinstvo je morda zgroženo, a dogajanje na odru predvsem vzbuja obilo smeha.
In smeh ne pojenja vse do konca predstave. Zasluge gre v prvi vrsti pripisati režiji Jaše Jamnika in odlični igri igralskega kvinteta Loškega odra. Režiser je mojster situacijske komike, ki jo zvesto gradijo igralci. Polno mizo telefonov in predvsem klicev v uvodnem delu suvereno obvladujeta Bojan Trampuš kot predsednik Charles Smith in Matej Čujovič v vlogi njegovega svetovalca Archerja Browna. Če je prvi samozavesten »frajer«, prepričan o svoji superiornosti zaradi položaja, ki ga ima, hkrati pa vseskozi vodljiv, je drugi kot pravi mafijski »consigliere« (spomnimo se svetovalca v filmu Boter) – zadržan, preudaren in trden v svojih odločitvah, skratka tiha senca svojega šefa.
Pravi predstavnik rejcev puranov je Jan Bertoncelj, ki ve, kako se posluje v korupcijskih razmerah, še kako pa nas prepriča Petra Kalan kot piska predsednikovih govorov. Prava borka za ženske pravice, ki prav tako ve, kako izkoristiti dano situacijo. Zadnji na oder pride indijanski vodja Dwight Grackle, ki ga suvereno upodobi Gašper Murn. In na neki način vse skupaj tudi zaključi. Preden se ugasne luč.
Zgodba ni le odsev ameriške politike, zdi se, da se tako obnaša ves svet. In to bo občinstvo nagradilo, saj gre le za gledališče, mar ne?