Pravljice iz kozarca

»V hodniku je nekaj zaropotalo. Stekla sem od mize in odprla vhodna vrata. Name se je vsul tata. Oba sva zgrmela po tleh. Tata se je smejal. Jaz sem se hitro pobrala, on pa ne. Ležal je poleg posode z dežniki in se smejal in v desni roki držal napis s priimkom Kavčič. 'To sem hotel nalimat, pa si odprla vrata,' je rekel, še vedno med smehom. 'Pomagaj mi vstati, mala.' Prijela sem ga za roko in ga skušala povleči k sebi, a ni šlo. 'Kje pa je mama?' me je vprašal. 'Na pomoč, Olga, kje si?' se je drl, še vedno med smehom. 'Olga ovdje, Olga ovdje, soko, javi se, prijem,' se je zadrla mama, tudi med smehom. Pobrala sem se v sobo in zaprla rolete in premišljevala o svojih starših. Kakšna kretena sta! Zakaj se mama reži, ko pride fotr pijan domov, namesto da bi ga pošteno napizdila? Fotr se je sicer res redko napil, a kaj potem, mama bi mu lahko to takoj prepovedala. Namesto da bi mu, se še reži, kot bi ga hotela spodbujati. Poiskala sem kaseto Iron Maiden in si jo dala na maksimum in seveda zaklenila vrata. Fuck them. Mama je trkala in pritiskala na kljuko, a je nisem jebala. Fuck her. Hodila sem v 7. razred osnovne šole Vojvodina v Tolminu. Vojvodina se je imenovala, ker so jo zgradili po potresu delavci iz Vojvodine. Par let pred tem je potres zrukal Posočje. Spali smo v šotorih, nekateri kar v avtih in po svoje smo otroci prav uživali. Mi smo spali v šotoru, ker avta niti nismo imeli. Fotr je delal na štanci, mama pa za tekočim trakom, v isti fabriki, tam sta se spoznala. Zaljubila sta se na sindikalnem žuru. Kje pa! Bedno. Ko sem naslednji dan prišla iz šole domov, sem na vratih opazila napis, ki ga je fotr držal prejšnji dan v roki. Bel listek, dobesedno izcefran iz črtastega zvezka, na njem pa na roke, s pisavo nižjih razredov osnovne šole, napisan naš priimek. Aja, pa še postrani je bil naliman.« (str. 9–10)

Gornji odlomek je z začetka ene najbolj zabavnih knjig, kar jih je izšlo v zadnjem letu. Ko zapišem zabavne, mislim na tiste, ki niso resnobno zatežene, predvsem pa so zelo berljive. Avtor Igor Cvitkovič se s to knjigo uvršča v tisti bolj boemski in ironični del sodobne slovenske literature, katerega prapor nosi pisatelj Tomaž Kosmač. Zanimivo je in najbrž ni zgolj naključje, da sta oba avtorja iz t. i. severne Primorske, Cvitkovič iz Tolmina, Kosmač iz Idrije. Manj verjetno, a najbrž ne povsem nemogoče je, da bi takšna literatura nastajala na Gorenjskem. Še ne tako dolgo nazaj jo je pisal Blaž Ogorevc iz Škofje Loke. Bog daj, da bi jo še kdo!