Čez najvišje prelaze sveta s kolesom v Indijo

Svojo izkušnjo je tokrat Rok Jelovčan predstavil v Preddvoru, čez slab teden pa mu boste lahko prisluhnili v Radovljici – prihaja namreč v Šmeks lounge bar. V nekaj več kot dvournem potopisnem predavanju, ki ga je pospremila kopica zanimivih fotografij in zgodb, je tokrat v preddvorskem kulturnem domu uživalo predvsem starejše občinstvo.

»Vseh osem mesecev je kar težko predstaviti v dveh urah,« je povedal popotnik, ki je trideset let živel v Mačah pri Preddvoru, od koder izhaja, zdaj pa živi v Bistrici pri Tržiču. Svoboda in ljubezen do športa ter potovanj sta ga prepričali: pustil je službo ter se odločil, da bo v življenju skušal čim več videti in doživeti. Do danes je Rok Jelovčan prepotoval že petdeset držav, od tega jih je polovico prekolesaril.

Tokrat je začel kolesariti v Turčiji

Z letalom je odpotoval do Dalamana, potem pa pot nadaljeval s kolesom. Prekolesaril je enajst držav: začel je v Turčiji, nadaljeval v Gruziji, sledili so Armenija, Iran, Kazahstan, Kirgizistan, Uzbekistan, Tadžikistan, Afganistan, Pakistan in na koncu Indija. Vmes se je malce zapletlo tudi z vizumi. »Prvotno sem mislil, da bom celotno pot prekolesaril. Načrt je bil, da bom šel iz Turkmenistana v Uzbekistan in potem v Tadžikistan. A mi ni uspelo dobiti vizuma, tako da sem iz Irana letel v Kazahstan.« Na koncu je za osemmesečno popotovanje s kolesom porabil dobrih 6500 evrov, bi pa ravno na račun vizumov lahko prihranil najmanj tisoč evrov.

Njegov dnevni proračun je bil sicer dvajset evrov, v Turčiji morda 25, v drugih, še cenejših državah pa je bilo tudi deset evrov na dan dovolj.

Skozi besedo in sliko

Na potopisnem večeru smo skozi besedo in sliko spoznali kulturo, naravo in kulinariko dežel, po katerih je kolesaril, znane in predvsem manj znane kotičke. V nekdanjih sovjetskih republikah se je sporazumeval rusko. »Tam sem preživel kake tri mesece in sem se osnov jezika naučil spotoma. Drugače pa sem največ komuniciral v angleščini, kakšen pozdrav, hvala in prosim pa v tem času osvojiš tudi v farsiju,« nam je zaupal.

Bil je presenečen, da na poti ni srečal več kolesarjev. »Srečeval sem predvsem posameznike, presenetila pa me je Pamirska cesta v Tadžikistanu, ki je zelo priljubljena med kolesarji, tako da jih je bilo tam več. Prej sem v posameznih državah srečal morda enega, dva kolesarja, ponekod tudi nobenega, tu pa kar 15. Da v enem mesecu in pol ne srečaš nobenega kolesarja, je kar čuden občutek. Pakistan je recimo po pokrajini primerljiv s Tadžikistanom, pa sem srečal le dva nemška kolesarja.«

Na pot s »starodobnikom«

Kolo za svoje popotovanje je Rok Jelovčan kupil doma, in sicer 24 let staro treking kolo znamke Gary Fisher. Zanj je odštel osemdeset evrov. Sam je zamenjal glavne komponente, že na začetku kolesarjenja pa so mu preglavice delale špice koles, imel je tudi kar nekaj težav s prtljažnikom. S seboj je imel približno 25 kilogramov prtljage, kolo je bilo težko dvajset kilogramov, ceste pa so, kakršne so – nekje boljše, nekje slabše. »Pakistan ima predvsem glavne ceste kar urejene. Bolj kot Tadžikistan, kjer so ceste v zelo slabem stanju. Ko se pelješ po Karakorumski avtocesti, cesti prijateljstva s Kitajsko, je v odličnem stanju, tadžikistanska pa ni bila nikoli zgrajena in je že od začetka v zelo zelo slabem stanju. Zdaj so jo začeli malo urejati.«

Na začetku je dnevno prekolesaril po 150 kilometrov, potem je ugotovil, da bo to preveč, da bo regeneracija predolga. Ko je bil na višji nadmorski višini in so bile hkrati tudi ceste slabe, pa je zelo pazil na kolo, tako da je takrat prekolesaril okoli 65 kilometrov na dan. Vsega skupaj je naredil okoli 170 tisoč »višincev«. Že Turčija je hribovita, tunelov nimajo, v Armeniji prelazov ne manjka, je pojasnil Jelovčan. »Indija pa je sploh znana po njih. Ladak je regija v Indiji, kjer je največ prelazov na svetu, najvišji leži na dobrih 5600 metrih nadmorske višine.«

Vzpon na Ararat

Rok Jelovčan se je na svoji poti povzpel tudi na najvišje vrhove v Turčiji, Armeniji in Iranu. Ker tudi sicer veliko hodi v hribe, poleti kolesari, pozimi turno borda, mu aklimatizacija posebnih težav ni povzročala. Obiskal je Ararat, Aragac in Damavand.

Vzpon na Ararat mu bo še posebno ostal v spominu, saj na goro ne moreš drugače kot z vodnikom oziroma organizirano. »Bil je konec aprila, začetek maja, ko je bilo vreme še spremenljivo,« je povedal, a zaradi močnega vetra mu je uspelo šele v drugem poskusu. Naredil pa je »šolsko« napako in v vzhičenosti na vrhu snel sončna očala ter si s tem »pridelal« snežno slepoto. Z gore je sestopil bolj ali manj po spominu, je dejal.

V spomin so se mu vtisnili tudi prizori iz Turčije, s popotresnega območja. »Razmišljaš, kakšen je potem recimo občutek v Gazi, če že narava lahko naredi tako opustošenje. Tam pa ga povzroča človek …«

Celotna izkušnja kolesarjenja je bila enkratna, je poudaril, ni pa si predstavljal, da se bodo stvari izšle tako dobro, kot so se. »Kar se tiče kolesa, zdravja, pa tudi glede tega, da sem na poti srečal čudovite ljudi. Mislim, da če si ti v redu, so tudi ljudje do tebe prijazni, če pa iščeš težave, jih boš pač našel. Se moraš pa seveda prilagoditi njihovi kulturi, načinu življenja, jih spoštovati.«

Načrti za naprej

Kaj sledi, nas je zanimalo. Izvedeli smo, da se čez poletje odpravlja v Južno Ameriko, kjer se bo najprej udeležil usposabljanja za turističnega vodnika, potem bo vodil sam, da bo nekaj zaslužil, nato pa spet na kolo. Rad bi prekolesaril Islandijo, vleče ga v Kolumbijo, morda že novembra letos obišče Novo Zelandijo, je naštel Rok Jelovčan. Vedno išče kaj drugačnega, novega, je povedal, privlačijo pa ga predvsem nekomercialni deli dežel. »Po isti poti ne bi šel več,« je sklenil.