Moja stara mama

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 6. oktober 2021 / 21:58  

V mesecih, ko je bil Miha v prisilni karanteni zaradi covida, ni sedel križem rok. S pomočjo različnih spominov, ki jih je izvabil iz stricev, tet in svoje mame, je začel pisati družinsko knjigo. Osrednje mesto v njej pa je prepustil stari mami, ki je res bila nekaj posebnega.

»Stara mama Nežka se je poročila leta 1949. Bila je zelo lepo dekle, žal pa je morala vzeti prvega, ki jo je prosil za roko. Fantov je bilo na razpolago zelo malo. Večina tistih, ki bi bili primerni zanjo, je padla med drugo svetovno vojno. Jakob je bil od nje precej starejši, skoraj 21 let. Pred vojno je bil po sili razmer hlapec, po vojni pa si je ustvaril lepo kariero. Če bi odraščal v premožni družini, bi mu ta verjetno omogočila, da bi študiral, saj je bil bister kot malokdo. Babica ni hodila v službo, skrbela je za pet otrok, ki so se rodili eden za drugim. Ded pa je postal eden najbolj znanih 'švercarjev'. Vsi so ga poznali. Vedeli so, da se pri njem dobijo tako viski kot ženske najlonke. Nežka ga je doma komaj kdaj videla.

Štelo se je, da gradita hišo, a za vsa dela je bila Nežka sama. Res pa je, da ji je ded zmeraj pustil dovolj denarja, da je poplačala delavce. Ko se je rodila najmlajša, teta Anica, je bil ded odsoten že po več mesecev. Kje točno se je potikal, živ krst ni vedel. Nežka se ni dosti vznemirjala, saj se je zavedala, da sta se poročila zgolj zato, ker je bilo takrat to v navadi. Ni pa bila toliko pametna, da bi del denarja dajala na stran za hude čase. Razvadilo jo je, da ga je imela zmeraj dovolj za stroške.

Potem pa ji je nekoč ded povedal, da je ne mara več, da se bosta ločila. Si predstavljate, kaj je v času okoli leta 1960 pomenila ločitev? Veliko sramoto. Pred njim je vpričo moje mame, ki je bila najstarejša od otrok, padla na kolena, se ga oklenila in ga prosila, naj tega ne stori. A se je je le otresel in ji zabrusil, naj izgine iz njegove hiše. S 'pamži' vred. Do svojih petih otrok ni čutil nobenega usmiljenja, kaj šele ljubezni. Mama je bila stara deset let, najmlajša Anica dobro leto. Skupaj z otroki je šla babica od hiše do hiše in prosila ljudi za usmiljenje in pomoč. Vsi so ji obračali hrbet, a le zaradi lastnih koristi. Vedeli so, da jim bo ded 'zaprl štacuno' pred nosom, če bodo pomagali ženi, ki jo je napodil iz hiše. Končno se jo je usmilil tajnik krajevne skupnosti. V zameno za čiščenje pisarn ji je odstopil majhno stanovanje v kleti. Brez vode, brez stranišča, brez kopalnice.

Na sodišču so določili manjšo preživnino, ki bi ji jo moral plačevati ded za otroke. A iz tega ni bilo nič. Uradno ni bil nikoli zaposlen, neuradno pa je bil iz dneva v dan bogatejši. Njegova mlada žena – ko jo je pripeljal domov, je imela komaj 22 let – se je po vasi šopirila v krznenem plašču, klobuku in čevljih z vrtoglavo peto. Nalašč zanjo jih je naredil neki Franc Cimerlajt, menda je bil doma s Štajerskega konca.

Babica je skupaj z mojo mamo, ki je sicer bila še šolarka, delala tudi po deset ur na dan, da je imela družina vsaj za kruh in mleko. Po vodo so hodili v sosednjo hišo, a tudi tam so bili nejevoljni, ker se jim je zdelo, da bi morala za reveže poskrbeti oblast, ne oni. Malo bolje se jim je godilo, ko se je moja mama uradno zaposlila. Neštetokrat mi je povedala, da si je takrat lahko prvič v življenju kupila spodnje perilo. Potem si predstavljajte, kakšno revščino so tolkli, če ni bilo denarja niti za takšne, popolnoma vsakdanje stvari!

Mojster iz 'fabrike', kjer je mama delala, je bil malo zaljubljen vanjo. Družini je pomagal, da so se preselili na kmete. Eden njegovih bratov, ki je odšel s trebuhom za kruhom v Nemčijo, je doma pustil na pol izdelano hišo, za katero je potreboval skrbnika. Babica Nežka se mu je s solzami v očeh zahvaljevala za dobroto.

Na vasi je družina malo lažje zadihala. Najmlajša dva sta obiskovala osnovno šolo, mama in brat sta bila že zaposlena, tretja sestra, odličnjakinja, pa je s pomočjo štipendije obiskovala srednjo ekonomsko šolo. Babica je obdelovala vrt in večjo njivo, kjer je sadila krompir. 'Najlepše je bilo, ker nismo bili več lačni,' mi je pripovedovala mama. Teta Anica pa se spominja, da ji je župnik po verouku zmeraj stisnil v roko kakšen bombon. Vaščani so imeli babico radi, saj je vsakemu, ki jo je za kar koli prosil, priskočila na pomoč. In tako je naneslo, da so jo prosili, naj zanje v bližnjih termah, kjer je bilo zmeraj veliko turistov, prodaja različne malenkosti: od spominkov, do brinovca, domačega masla, sadja, doma spletenih nogavic, predpasnikov … Babica je kvačkala prtičke in ženske brezrokavnike, ki so šli z lahkoto v promet. Cene izdelkov je priredila po svoje. Zmeraj je prodajala dražje, kot se je dogovorila z vaščani, ki so jo pooblastili za to poslanstvo. Razliko je brez slabe vesti spravljala v žep. Ni bilo bog ve kaj, a ker je znala obrniti vsak dinar, je tudi najmlajšima dvema omogočila, da sta nadaljevala šolanje na srednji šoli. Na to je bila zelo ponosna. Stric se je upokojil kot visok uslužbenec ministrstva za javno upravo, teta Anica pa je vse do zadnjega vodila enega od invalidskih podjetij.

Mama se je poročila pri 19 letih. Ker je mož pil in razgrajal po gostilnah, je babica prišla ponjo, ji ukazala, naj pospravi svoje stvari ter odide z njo. Mama jo je brez besed ubogala. Potem jo je primorala, da se je ločila. ''Če hočeš, da se ti bo dobro godilo, vzemi Janeza. Pošten je, deloven, pravi 'junc', pa še rad te bo imel,'' ji je ukazala. Mama je samo kimala. Danes so redki, ki vedo, da je bila mama dvakrat poročena.

Babica ni bila nikoli redno zaposlena. Zanjo so skrbeli otroci, marsikateri priboljšek pa si je s 'švinglanjem' prislužila sama. Zelo sem jo imel rad, čeprav je moške delila na koristne in na zajedavce.«

(Konec prihodnjič)