Vse zaradi čevljev

Karel je letnik 1958. Pogosto ga boli srce, ko posluša mlado generacijo, češ kako lepo je bilo včasih, kako je bilo poskrbljeno za vse. Če ugovarja, mu rečejo, da ni hvaležen ali pa da si izmišljuje, ko trdi, da je bila revščina, v kateri je odraščal, nepopisna.

»Naša družina je bila ena tistih z veliko otroki. Kolikor jih je Bog dal. In ta je imel pri nas srečno roko, saj nas je bilo osem. Oče je bil skrben, mama natančna in stroga. Ne pomnim, da bi si starši kdaj kaj privoščili. Od očetove delavske plače ni ostalo nič. O priboljških smo lahko le sanjali. V najemu smo imeli njivo, kjer smo pridelali krompir, zelje, fižol. Štiri kokoši so nesle jajca, a za osem lačnih ust jih je zmeraj zmanjkalo. Ko je mama za kosilo pripravila pečenega zajca, smo ga, preden ga je postavila na mizo, pojedli z očmi. Spali smo dva po dva v isti postelji. Midva z bratom je nisva imela, ker ni bilo zanjo nikjer prostora. Spala sva na dveh žimnicah, ki smo ju zvečer porinili izpod peči na sredino hiše. Zmeraj sva se prepirala za tanko odejo, ker je naju zeblo. Zjutraj sem bil neprespan, pogosto mi je bilo slabo, pa ne vem, zakaj. V šoli nismo imeli malice, prinesti smo jo morali od doma. Kakšen dan je mami zmanjkalo še kruha, kaj šele, da bi kaj namazala nanj. Učila nas je Bernarda, prijazna, zlata učiteljica, doma nekje iz okolice Laškega. Ne vem, kako je zašla v naše kraje, menda zaradi ljubezni do nekega moškega, za katerega je prepozno izvedela, da jo je, ker je bil že poročen, vlekel za nos. Pogosto nam je iz mleka, ki ga sama ni pojedla, skuhala mlečno kašo. Imeli smo samo eno žlico. Ta je potovala od enih rok do drugih, dokler skleda ni bila prazna. Rekla nam je ''revčki moji'' in zraven jokala. Ker smo imeli bolj skromen pisalni pribor, smo se veliko stvari učili na pamet. Tudi zato še danes stresem iz rokava več kot šestdeset različnih pesmi in basni. Od prvega do osmega razreda sem bil najboljši učenec na šoli.

Imel sem smolo, da mi je noga hitreje rasla kot bratom in sestram. Že pri desetih letih sem nosil številko 40. Kje dobiti čevlje? Svoje, zelo pošvedrane, mi je ata spredaj odrezal, tako da sem jih potem nosil vse do zime. Prvi teden, ko je zapadel sneg, sem ostal doma, ker nisem mogel iti v šolo. Učiteljica me je obiskala po pouku in me učila za pečjo. Ko je prišla zadnjikrat, je mamo lepo prosila, naj nekaj ukrene, ker če me ne bo v šolo, bo imela težave pri ravnatelju.

Naslednji dan, ko se je oče vrnil s 'šihta', mi prinese čevlje. Malo so mi bili preveliki, a so bili še lepo ohranjeni. Bil sem presrečen! Spet bom lahko šel v šolo, juhuhu! Čeprav so bili rjave barve, jih je mama na debelo premazala s črnim globinom. To se mi je zdelo malo čudno, a se nisem spraševal, zakaj to dela. Spredaj sem natlačil malo časopisnega papirja, zdelo se mi je, da sem v njih pravi kralj.

Na koncu šolskega leta so me kot najboljšega učenca poslali na sprejem, ki so ga organizirali na občini. Župan nas je nagradil s knjigo in bombonjero. Na sebi sem imel bratove hlače in sestrino srajco, ki ji je mama odstrigla ovratnik, da se ni videlo, da je dekliška. V kulturnem programu sem recitiral Železno cesto.

Kar naenkrat pa je možakar v prvi vrsti ves razburjen vstal in pokazal na moje čevlje: ''Ti so pa ravno takšni, kot so bili tisti, ki mi jih je nekdo ukradel.''

Odrasli so planili proti meni in me za ušesa odvlekli z odra in odpeljali v zakulisje. Tam sem moral sezuti čevlje. Možakar jih je vzel v roke, nekaj časa obračal sem in tja, nazadnje pa mi je primazal zaušnico: ''Prekleti cigan ciganski, kdaj si mi jih ukradel?'' je kričal name ves penast. Slina mu je pršela na vse strani, jaz pa sem se od strahu polulal v hlače.

Boleče sem se zavedal, da jih je ukradel oče, a raje bi si dal odsekati roko, kot da bi ga izdal. Stisnil sem zobe in bolščal v tla. Potem me je začel zmerjati še župan, njegova pomočnica pa je iz mojih rok iztrgala knjigo in bombonjero, češ da si nagrade ne zaslužim.

Še dobro, da je bilo že toplo, saj sem moral oditi domov bos. Po naju z učiteljico je prišel nekdo z lojtrnikom. Vso pot sem hlipal, tako me je bilo sram. Ko sva prišla do doma, mi je ukazala, naj počakam zunaj. Ne vem, kaj sta se z mamo menili, vem le to, da mi je morala dati vedenje tri. Za kazen. Hvaležen sem bil, da očetu nista povedali. Prizadelo bi ga. Vem, da čevljev ni ukradel zaradi objestnosti, temveč zato, da bi lahko normalno hodil k pouku.

Čez poletje jih na srečo nisem potreboval, jeseni, preden sem nadaljeval šolanje za mizarja, pa mi je učiteljica prinesla nove, zraven pa še nekaj bratovih oblačil.

Vsake počitnice sem delal v tovarni pohištva Brest. Bil sem zelo priden in vesten, radi so me imeli. Vse, kar sem zaslužil, sem izročil mami, da je lahko bratom in sestram kupila najnujnejše. S prvo zaresno plačo sem ji pomagal, da si je uredila zobe. Kako me je osrečila, ker se je z novo protezo potem ves čas smejala! Moja lepa, skromna mama.

Še nekaj bi rad povedal: Ko sem čez veliko let postal direktor, so pripeljali v pisarno človeka, ki naj bi kradel. Iz njegovega mojstra je jeza kar bruhala. Ko sem ga vprašal, kaj se je zgodilo, je povlekel iz vrečke delavske čevlje, ki jih je za proizvodne delavce nabavljala uprava. Ne morem povedati, kako me je stisnilo pri srcu. Mirno sem vprašal grešnika, zakaj je kradel. Pa mi je odgovoril, da bi jih rad dal sinu – študentu, da jih bo imel za v hribe. V vrečko sem dodal še nekaj malenkosti, ki smo jih sicer imeli za ''reprezentanco'', in ga odslovil. Nikoli mi ni bilo žal, saj je fant zrasel v odličnega strokovnjaka na svojem področju. Kdo ve, kaj bi bilo, če bi očeta odpustil zaradi čevljev? Ne smem pomisliti!«

(Konec)

Oddaj svoj komentar

Kranj 3°

delno oblačno
vlažnost: 85 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

-7/4

sreda

-3/8

četrtek

-2/6

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

PREDAVANJA / Tržič, 24. januar 2024

O sladkorni bolezni

OBVESTILA / Preddvor, Šenčur, Naklo, 24. januar 2024

Telovadba, ustvarjalna delavnica, zdrave navade ...

OBVESTILA / Preddvor, Šenčur, Naklo, 26. januar 2024

Telovadba, ustvarjalna delavnica, zdrave navade ...

GLEDALIŠČE / Predoslje, 26. januar 2024

Komedija zmešnjav

IZLETI / Šenčur, 27. januar 2024

S cvičkom med vinogradi

GLEDALIŠČE / Slovenski Javornik, 27. januar 2024

Jutri začnem

IZLETI / Kranj, 3. februar 2024

Na Lepenatko

 

 
 

 

 
 
 

Največ kršitev v Mavčičah / 07:57, 24. januar

Merilno mesto v Stražišču (Škofjeloška) je namenjeno le in zgolj inkasantstvu. Lokalna skupnost si že leta prizadeva za ureditev krožišča na...

Volk v dolini Kokre / 14:09, 23. januar

V gozdu oz. divjini je volk avtohtona vrsta, koza ali ovca pač ne..

V Dražgošah poziv k miru / 14:02, 23. januar

Ne podpiram ne komonistov ne domobrancev, je pa vedno bolj jasno, da so že takrat za vsem stali židje..
Moše Pijade, Kardelj, Rupnik itd..

Razpis za stanovanja predvidoma spomladi / 13:54, 23. januar

Dežman, podatki o priseljevanju po obdobjiih so dostopni na spletu, javno!
Sicer pa ja, reakcija tipičnega SDS betonerja..Šiptar nikoli nič kriv ker, kOmOnisti, mediji, Srbi, Kučan..

V Dražgošah poziv k miru / 11:07, 22. januar

Zgodovinar Premk pravi, da so revolucionarji zmagali v Dražgošah, ker jih Nemci niso ujeli. Njegova izjava v oddaji na Planet TV. Zato v Dra...

V Dražgošah poziv k miru / 10:14, 22. januar

1. Okupacoija je pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država, navadno z bojem, spravila pod svojo oblast"(Fran) Oktobra 1940 v Zagr...

Na plečih pacientov / 23:27, 21. januar

Samo zdravo konkurenco med javnim in privatnim je treba vzpostaviti, da se borijo za paciente. To je naravna in človeška zakonitost in samo to deluje.