Nekoč športnica, sedaj komentatorka

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. september 2021 / 22:39  

Mateja Pintar Pustovrh s Praprotna v Selški dolini je že v rani mladosti vzljubila šport, kljub hudi poškodbi na družinskem izletu, ko si je zlomila hrbtenico in ostala na invalidskem vozičku, pa se športnim ambicijam ni odrekla. Navdušila se je za namizni tenis ter z veliko truda postala paraolimpijska prvakinja. Po zaključeni vrhunski karieri je letos paraolimpijske igre v Tokiu spremljala delovno, saj je bila komentatorka na namiznoteniškem turnirju.

Mateja Pintar Pustovrh je zagotovo ena naših najbolj znanih paraolimpijskih športnic. Nismo si je zapomnili le po imenitnih uspehih v namiznem tenisu, katerih vrhunec sta prav gotovo zlato odličje na paraolimpijskih igrah leta 2004 v Atenah in bronasto odličje leta 2008 v Pekingu, pač pa tudi po širokem nasmehu in optimizmu, ki jo krasita. Čeprav je po zdravstvenih težavah in poškodbah morala zaključiti kariero vrhunske športnice, pa še vedno uživa pri rekreaciji, zadnja leta pa se je posvetila tudi komentiranju. Tako se je pred kratkim vrnila s paraolimpijskih iger v Tokiu, kjer je skrbela za komentiranje tekmovanja v namiznem tenisu.

Dosegla je vse, kar si je zadala

»Moja zadnja uradna tekma je bila na paraolimpijskih igrah v Londonu leta 2012, čeprav sem športno kariero zaključila tri leta kasneje. Imela sem številne zdravstvene težave in ugotovila sem, da bi bilo prenaporno oziroma nemogoče, da bi znova poskušala dosegati vrhunske rezultate. Zavedela sem se, da bom svoje telo do konca življenja potrebovala še za kaj drugega in da ne bi bilo smiselno, da si ga še naprej uničujem z vrhunskim športom. Lažje mi je bilo tudi zato, ker sem v karieri dosegla vse, kar sem si zadala,« pravi Mateja Pintar Pustovrh, ki priznava, da ji je ta odločitev precej spremenila življenje.

»Zelo rada sem igrala namizni tenis, rada sem tekmovala in vsaj deset let je šport predstavljal večji del mojega življenja. Tako je bila odločitev kar težka, saj tega nisem naredila zato, ker bi se namiznega tenisa naveličala, pač pa zgolj zaradi poškodb. Zato kar nekaj časa sploh nisem mogla v namiznoteniške dvorane, saj bi me preveč 'vleklo', da bi spet igrala. Sem se pa zato več kot dve leti ukvarjala s poškodbami. Nato sem bila samostojna prevajalka, delala pa sem tudi na Namiznoteniški zvezi Slovenije. Izkazalo pa se je, da mi zdravstveno stanje ne dovoljuje redne službe za polni delovni čas, tako da sem se pred tremi leti dokončno invalidsko upokojila in sem uradno v pokoju. Seveda pa to ne pomeni, da ničesar ne počnem, ampak zgolj to, da imam več časa za ohranjanje svojega zdravja in da si lahko izbiram delo, ki je občasno oziroma projektno in da sodelujem pri stvareh, ki me zanimajo in fizično niso naporne,« pravi 36-letna Mateja, ki se je pred tremi leti tudi poročila, že nekaj časa pa z možem Petrom živita v Ljubljani.

Na dolgo pot se je dobro pripravila

Na letošnje paraolimpijske igre so jo povabili kot komentatorko. Bila je del ekipe, ki je v okviru OBS (Olympic Broadcasting System) skrbela za komentiranje namiznoteniškega turnirja.

»S komentatorstvom sem se spoznala na evropskem in svetovnem prvenstvu v paranamiznem tenisu v Laškem in Celju v letih 2017 in 2018. Takrat sem bila prisotna kot ambasadorka in organizatorji so me prosili, da bi komentirala nekaj tekem. Potem pa mi je Pablo Perez, ki je pri mednarodni namiznoteniški zvezi zadolžen za paranamizni tenis, dejal, da iščejo komentatorje, ki bi z OBS-om sodelovali v času paraolimpijskih iger v Tokiu. Ideja mi je bila všeč, Pablo Perez je moje podatke (kot možne kandidatke) posredoval OBS-u, potem pa sem jim posredovala še svoj življenjepis in nekaj posnetkov svojega komentiranja. Odločili so me, da me angažirajo in tako sem šla avgusta na pot v Tokio,« pravi Mateja, ki se ni ustrašila dolge poti, čeprav se je zavedala, da bo lahko tudi naporna. »Pandemija je vse stvari tako birokratsko kot logistično otežila, kljub vsemu pa se je dobro izšlo in že doma sem naredila vse, da sem se na dolgo pot dobro pripravila. S stvarmi, na katere pač nisem imela vpliva, pa se nisem obremenjevala. Je pa res, da je bilo naporno, da smo bili cele dneve v dvorani in da je bilo treba govoriti po osem in več ur. Še pred odhodom me je najbolj skrbelo, ali bom prišla zdrava v Tokio in nazaj. Za zdaj kaže, da ni posledic. Seveda pa takšno delo ne bi bilo mogoče vsak mesec ali vsako leto. Če bo še kakšna priložnost, pa jo bom najbrž izkoristila. Morda že čez tri leta v Parizu,« še pravi Mateja Pintar Pustovrh, ki se sedaj veseli počitnic, ki si jih želi preživeti na toplem.

»Rada hodim v fitnes, če je priložnost, pa tudi na ročno kolo. Zelo rada plavam, zlasti v morju, in zelo težko čakam na letošnji dopust. Rada bi šla kam na jug, čeprav si ne želim spet več ur sedeti v letalu,« tudi pravi Mateja, ki se še vedno rada vrača tudi domov k staršem na Praprotno. »Uživam na obiskih doma, še posebno kadar se nam pridruži tudi mlajša sestra, ki je poročena v Avstriji.«