Pasji piknik pasje »žlahte«

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 6. september 2021 / 17:43  

Irena Oman iz Stražišča pri Kranju se je po mnogo letih vzreje zlatih prinašalcev odločila, da organizira srečanje pasje »žlahte«. Prišel je tudi kinološki sodnik Jože Vester, ki ima z zlatimi prinašalci prav posebno vez.

Potoče – Pasji piknik so imeli prejšnjo nedeljo na prostoru za piknike v Potočah pri Preddvoru in prizor je bil res neverjeten. Petintrideset zlatih prinašalcev različnih sorodstvenih razmerij, od komaj nekajmesečnih do najstarejšega 13,5 leta starega Bountyja, se je podilo, kopalo v bližnji Kokri, igralo ... »Občutek imam, da se poznajo po vonju. Pri zvereh, na primer lisicah, volkovih ..., to ostane in upam, da ta zadeva pri psih še ni zamrla. Danes imajo sicer zraven še sto drugih opravkov, možno pa je,« jih je z zadovoljstvom opazoval Jože Vester iz Zvirč pri Tržiču, kinološki sodnik za lovske pasme za delo in telesne ocene. Njegova zgodba, povezana prav z zlatimi prinašalci, je zelo zanimiva in jo je rad podelil tudi z njihovimi lastniki. »Na Kinološki zvezi sem bil v službi in s predsednikom Kinološke zveze Slovenije Poldetom Mačkom sva občasno hodila v Beograd na sestanke. Enkrat mi je omenil, da ima v Beogradu en diplomat leglo zlatih prinašalcev in da jih v Srbiji ne more prodati, ker te pasme ne poznajo. Povedal sem mu, da je to lovska pasma, ampak vsestransko uporabna. Zgodilo se je, da sem šel potem v Beograd in enega mladiča pripeljal za Poldeta, enega za Pavleta Bojca, kasnejšega predsednika Kinološke zveze Slovenije, in enega za svojo ženo. Pripeljal sem jih z vlakom, žena je dobila psičko Hero. To je bila prva psička te pasme, ki je bila registrirana v Sloveniji in leta 1976 je imela prvo leglo. Okrog devetdesetega leta prejšnjega stoletja se je 'pojavila' Irena Oman, začela z vzrejo zlatih prinašalcev v Sloveniji in zdaj vidite, kaj je iz tega nastalo.« (smeh) Jože Vester je bil pred upokojitvijo dolgoletni sekretar Kinološke zveze, na pikniku pa so mu voščili za 87 let. Z žal že pokojno ženo sta vzredila več kot sto pasjih mladičev.

Irena Oman si je takšnega piknika želela že nekaj let. Kot je povedala, vseh naslovov lastnikov sicer nima, a sedemdeset vabil ji je uspelo poslati in zbralo se je 35 zlatih prinašalcev. Nekateri med njimi so izšolani za terapevtske in reševalne pse, večinoma pa so (samo) hišni ljubljenčki. »Za tistega, ki ima zlatega prinašalca, veš tudi, kakšen človek je. Človek, ki se rad crklja in ki je po duši dober človek,« je hudomušno pripomnil Jože Vester. Da je vredno obiskati pasjo šolo, je povedala lastnica Bountyja Maja Zakonjšek iz Ljubljane. In se spomnila, kako Bountyju nikakor ni šel skok v avto, potem pa so tudi to prav hitro rešili s strokovnjakom za vedenje psov.

Govorimo o zlatem prinašalcu, a barve so dovoljene, kot je pojasnil Vester, od smetanovo rumene (pravzaprav skoraj bele) do zlate, ki je najbolj tradicionalna, a ne preveč temne, ker potem spominja že na setra (a je tudi ta barva možna).

»Človek, ki se odloči za psa, mora imeti občutek, da ga potrebuje, ne da ga samo hoče imeti. Lovec ga potrebuje za lov, nelovec ga potrebuje za sprehode, rekreacijo ... Da ga ima samo zato, da ga ima in pes v stanovanju leži in mu je velikokrat celo napoti, to pa ni dobro niti za psa niti za ljudi. Če si ga na primer otrok zares želi, potem mora tudi sam skrbeti zanj, ker dobi občutek, da je odgovoren, da za nekoga skrbi, in se to prenaša potem tudi kasneje v življenje.«

Nedeljski piknik se je tudi Jožetu Vestru zdel enkratna zadeva in spominja se, da so piknike, ko je bil sam še bolj aktiven, že imeli. Vsak lastnik je na nedeljskem pasjem pikniku v Potočah povedal ime in starost psa, kdo sta njegova pasja mama in oče, od kod so doma ... Tako sta se znova srečali sestrici Loti in Žuža, ena živi v Mur­ski Soboti, druga v Naklem ... Družina Germ iz Hrastja pri Kranju pa je vso ljubezen do dvajsetmesečne zlate prinašalke Lune strnila v stavek: »Ena sama sreča je prišla v našo družino.«