Srečanje z zdravo pametjo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek. 2. september 2021 / 11:10  

Ko se veter obrne v drugo smer, 2. del

»Skupaj z njeno prijateljico Judito sva jo umila, preoblekla, malo pospravila po stanovanju. Poznal sem Irenine starše, bila sta krasna človeka, skrbna, varčna, prijazna, z veliko srčne kulture. Ona pa samouničevalna pijanka, ki se je pri osemindvajsetih napila do nezavesti. Ko se je prebudila, pa znova ...

Veste, nikoli nisem bil tip človeka, ki bi pobegnil in ne bi pomagal. Čeprav se mi je marsikaj gnusilo, sem ostal. Naredil sem vse, da je prišla k sebi, da sva skupaj poiskala pot, ki je vodila k ozdravljenju. Bilo je prav žalostno, a hkrati tudi zelo čustveno, ko sem videl, kako hvaležna je za mojo oporo. Skupaj sva se odločila, da najprej sprejme bolnišnično zdravljenje v Enoti za zdravljenje odvisnosti od alkohola. Malo me je motilo, da se je po osmih dneh, kolikor se je zamaknil sprejem, že skoraj premislila, a sem bil vztrajen – ves čas, ko nisem bil v službi, sem bil namreč pri njej.

Nekega torkovega sončnega dopoldneva sem jo pospremil na Poljanski nasip. Na zdravniškem pregledu so ji, žal, že odkrili cirozo jeter, resda šele v začetni fazi, a vendarle. Diagnoza jo je mičkeno prestrašila, a ne za dolgo. To, da je imela povišano raven sladkorja v krvi, je vedela že prej, a se je tolažila, da je to dedno. Moram reči, da je s svojo psihoterapevtko zelo dobro sodelovala, kazala je velikansko željo, da se reši zla, v katerem se je znašla. Potrebovala je mojo moralno oporo, a manj, kot sem pričakoval. Zdela se mi je prava zvezda med drugimi, s katerimi si je delila zdravljenje. Veliko več težav so imeli njeni starši. Bili so čisto na tleh. Pogosto smo se srečevali, se veliko pogovarjali. Mama je ves čas jokala, oče se je v nekaj tednih postaral in osivel. Kadar smo bili skupaj, nista počela drugega, kot tuhtala, kje tičijo razlogi za hčerkin alkoholizem. Nihče drug v družini ni pretirano pil. Kakšen kozarček sem in tja že, več kot toliko pa ne. Irena je bila zelo rada prva med prvimi. Tako v šoli, med prijateljicami kot doma. Če jo je kdo izpodrinil, se mu je že kako maščevala.

Menda je nekoč v posteljo svojega polbrata podtaknila del mravljišča. Mravlje so se razlezle po vsej sobi in kar nekaj časa je trajalo, da so se jih znebili. Razlog za objestnost je bil banalen: za rojstni dan je dobil superge, ki si jih je sama želela. Dogodek je obrnila v šalo, zato se z njo ni nihče niti pogovoril, kaj šele, da bi jo kaznoval. Nekoč, bila sta ravno pri meni, se je Irenina mama sredi stavka zgrudila na tla. Infarkt. Res je bilo grozno, tudi zame, ker se v primeru, če je kdo življenjsko ogrožen, zelo slabo znajdem. Ko sem se slišal z Ireno, ji nisem povedal, kaj se je zgodilo z mamo. To mi je zelo zamerila. Pa nisem molčal zaradi zlobe, temveč zato, ker sem se bal, da bi jo novica vrgla iz tira.«

Končno je napočil srečni trenutek, ko se je Irena vrnila domov. Dominik in Judita sta pospravila stanovanje, na mizi jo je pričakal velik šopek rož, nad vrati pa napis Dobrodošla doma.

»Še isti večer sva se prav zaradi te dobrodošlice na smrt sprla. Ni ji bilo všeč, da ravnam z njo, kot bi vstala od mrtvih. Trdila je, da je bila zgolj hudo bolna, da je zdaj ozdravljena in da nimam nobene pravice, da jo spominjam na njeno bolezen. Tudi srečanje z mamo ni potekalo, kot smo želeli. Irena je imela občutek, da ji očitamo, da je za infarkt kriva ona. Staršem je vrgla v obraz nekaj težkih besed, potem pa me je prosila, da jo odpeljem domov. Strašno sem bil razočaran. Niti v sanjah si nisem predstavljal, da se bo iz trimesečnega zdravljenja 'rodila' takšna Irena!

Imela je srečo, da se na nekem razpisu Zavoda za zaposlovanje za javna dela ni javil nihče drug, tako da so službo ponudili njej. Bila ji je pisana na kožo, z veseljem jo je sprejela. Delala je v sprejemni pisarni nekega dobrodelnega društva, pomagala v administraciji, sprejemala stranke, s sekretarko društva hodila po terenu. Oddahnilo se mi je! Tudi najino intimno življenje se je vrnilo v stare tirnice.

V mesecih, ko sem bil polno zaposlen z Ireninim zdravljenjem, nisem niti opazil, da ima njena najboljša prijateljica doma težave. Njen mož si je našel drugo, čez noč je zapustil družino; za dva majhna otroka, stara štiri in dobrih pet let, mu ni bilo več mar. Druga ženska ga je popolnoma omrežila, kar je vključevalo tudi prepoved stikov s prvo družino. Tako je naneslo, da me je konec tedna, ko je bila dežurna – delala je v UKC – prosila, če lahko pazim na njuna otroka. Zakaj pa ne, oba z Ireno sva bila vesela, če sva ji lahko pomagala. Nekako sem se navezal na malčka, prirasla sta mi k srcu. Ko je Irena začutila, da je – po njenem – padla pri meni na drugo mesto, je pobesnela. Otroka, ki sta spala, je hotela vreči iz postelje in odpeljati na UKC. Kričala je name, da me ne bo prenašala, če bom svojo ljubezen delil še s kom drugim, ne le z njo. Bil sem v šoku! Irena, ne počni tega, kaj ti je! Niti slišala me ni. Potem je pobrala torbico in zaloputnila vrata za seboj. Več kot osem dni nismo vedeli, kje je. Ni prihajala v službo, poklicala ni niti domov. Iskali smo jo kot zmešani. Bal sem se, da je naredila samomor. Pa ga ni. Nazadnje smo jo našli pri nekem klošarju na Poljanski. Neprepoznavno, zadrogirano z alkoholom.

V tistem trenutku je v meni nekaj počilo. Sam sebi sem se zazdel največji bedak na svetu! Kdo si ti, da boš reševal najbolj zavožene primere, kar jih premore svet, sem si govoril, medtem ko so reševalci nalagali Ireno na nosila in jo potem z vključeno sireno odpeljali na urgenco.

Obrnil sem se in odšel domov. Konec samaritanstva! Nikoli več! Počutil sem se kot svetovni bedak! Več kot tri leta sem Ireno bodril, ji stal ob strani, pomagal, vztrajal ob njej, ko so že vsi obupali. Ona pa začne ponovno piti zaradi banalnega razloga: dveh otrok, ki sta spala v sosednji sobi.

Z Judito sva se po tem pripetljaju zelo zbližala. Ni se zgodila eksplozija čustev, le prijateljstvo, sočutje, občutek varnosti, ki sta ga potrebovala tudi otroka.

Čez nekaj mesecev so se preselili k meni. Nekaj časa sva sobivala kot 'brat in sestra', potem pa je bližina naredila svoje …

Še zmeraj smo skupaj. Sva kot dva brodolomca, ki ju je življenje vrglo na samotni otok. Dobro se razumeva, otroka me imata rada. Marsikdaj se razumemo brez besed. O Ireni mi včasih kaj pove njena mama. Težka zgodba. Vesel sem, da nisem vztrajal ob njej. Kdo ve, kdaj bi pokopala tudi mene?« (Konec)