Prehodili Krono Slovenije

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / sobota, 28. avgust 2021 / 23:51  

Izkušeni rekreativki Tjaša Žnidar in Draga Žbontar z Jesenic sta v sedmih dneh opravili z novim izzivom: prehodili sta krožno pohodno pot po slovenskih gorah Krona Slovenije, ki jo je zasnoval naš alpinist Viki Grošelj.

»Na pot sva se odpravili z namenom, da jo prehodiva in ne da bi postavljali hitrostne rekorde. Teden dni dopusta sva posvetili svoji najljubši dejavnosti, gibanju v naravi, in sva ga na ta način dodobra in v popolnosti izkoristili. Uživali sva na potkah in stezicah, na ravninskih delih sva samodejno preklopili v tekaški korak, uživali sva v lepih razgledih, v prvih in zadnjih žarkih dneva ter njihovi igri z meglicami na vrhovih. Eno samo zadovoljstvo je v tem, ko z zadnjim težkim korakom prestopiš prag koče in se v mislih ozreš na vso prehojeno pot, zjutraj pa lahkotno in radostno stopiš v nov dan.« Takole zadovoljni se v pravkar opravljeni izziv ozirata Tjaša Žnidar in Draga Žbontar, prekaljeni jeseniški (ultra)tekačici in pohodnici, ki sta v sedmih dneh opravili z novo krožno gorsko pohodno potjo Krona Slovenije. Pot je zasnoval naš alpinist Viki Grošelj, ki je izdal tudi vodnik o poti, v njem pa opisal pot čez Triglav, Grintovec in Stol, z izhodiščem v Guncljah, v smeri urinega kazalca proti zahodu. A ker je pot krožna, jo je možno kjerkoli začeti in kjerkoli končati.

Triglav, Grintovec, Stol ...

Tjaša in Draga sta tako sklenili, da jo bosta začeli pred Slovenskim planinskim muzejem v Mojstrani in se je lotili v obratni smeri. V tednu dni sta prehodili 307 kilometrov in premagali 17.800 višinskih metrov, kar odmerjeno na posamezni dan v povprečju znese 40 kilometrov, 2500 višinskih metrov in 13 ur hoje (z občasnim tekom, dodajata dekleti).

Pot sta začeli v Mojstrani, se povzpeli na Triglav, spustili v Bohinj, osvojili Črno prst, Ratitovec, Blegoš, Lubnik, se čez Škofjeloško hribovje spustili do Guncelj, sledil je vzpon na Grmado in Šmarno goro, temu pa pot do Kamniške Bistrice, na Grintovec, Jezersko, Storžič, Tolsti vrh, Kriško goro, s Tržiča na Dobrčo, do Ljubelja, zatem pa še na Stol in po grebenu Karavank do Dovške Rožce. Pot sta sedmi dan zaključili na izhodišču, v Mojstrani.

Spanje v planinskih kočah

»V 30-litrskih nahrbtnikih sva imeli vodo in hrano za sproti, recimo sendviče in energijske ploščice. Enkrat dnevno sva si v kočah privoščili topel obrok, kot so štruklji, žganci s kislim mlekom, jota ... S seboj sva nosili oblačila, spalno rjuho ter pribor za osebno higieno. Več oblačil, hrane in rezervno obutev sva si že pred odhodom pripravili v večji torbi, ki so nama jo prinesli v Ribčev Laz, kjer sva prvič prespali, v Kamniško Bistrico ter v Tržič. Spali sva v hostlu v Ribčevem Lazu, nato pa v planinskih kočah na Ratitovcu, Govejku, Kamniški Bistrici, na Kališču in Zelenici,« pripovedujeta.

V Guncljah ju je pričakal Viki Grošelj

Pred odhodom sta naštudirali Vikijev vodnik, kakšno stran vodnika poslikali s telefonom, da sta jo potem na poti lahko na shranjeni sliki ponovno prebrali. »Pot je pretežno dobro markirana, sem in tja sva markacije izgubili in naredili kakšen dodaten kilometer. Ko ni šlo drugače, sva si pomagali s pomočjo spletnih zemljevidov. Iskanja in izgubljanja so sicer bila del vsakdana, a prav vsak dan se je lepo iztekel ob zadnjih sončnih žarkih, ki so naju pospremili do prenočišča,« pravita pohodnici, ki ju je v Guncljah pričakal tudi avtor poti Viki Grošelj.

»Proti Šmarni gori naju je pospremil z besedami: 'Če ti je vseeno, kje si, se ne moreš nikoli izgubiti'. In še: 'Če ti je vseeno, kdaj prideš, ne boš nikoli zamudil'.«

Vsak dan posebno doživetje

In kako bi primerjali pot s potjo Juliana Trail, ki sta jo pretekli lani? »Juliana Trail, pot, po kateri sva v lanskem letu obkrožili Julijske Alpe v petih dneh, je bila najin prvi večdnevni projekt. Čeprav je bila krajša (274 kilometrov), z več kot pol manj višinci (8000 v. m.), pa obe nepričakovano lahko rečeva, da nama je bilo na poti po Kroni lažje. Verjetno zato, ker sta višina in konfiguracija poti po Juliani omogočali več teka, kar pa je za telo bolj naporno od hoje. Doživetja pa so sestavni del vsake poti, ne nujno odvisna od tehničnih karakteristik poti, če ne greš, jih ne doživiš. Na takih avanturah je vsak dan posebno doživetje ...«

Pot kot zaokroženo celoto priporočata predvsem izkušenim rekreativcem, ki se dobro počutijo tudi v gorah, manj pripravljenim pohodnikom pa bi priporočili pot po posameznih etapah.