Lomilec duš

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 25. avgust 2021 / 06:00  

Ko se veter obrne v drugo smer, 1. del

Prijatelji pravijo, da je Dominik eden tistih fantov, ki jih danes »ne delajo več«: priden, tih, zelo vdan, marljiv, dobrega srca, zmeraj pripravljen pomagati. A toliko smole, kot jo je imel on, ima malokdo. Vsaj kar se deklet tiče.

»Naj vam pove svojo zgodbo, tako in tako vsa vas ve, kaj se mu je zgodilo,« so mi predlagali. Na srečo tudi najboljši prijatelji ne vedo vsega, zato je bil obisk pri ljubiteljskem pridelovalcu vseh sort bučk in česna še toliko bolj zanimiv.

Odraščal je v precej netipični družini. Starši so bolj kot za otroka skrbeli zase in za svoje ugodje. Petletni Dominik je neštetokrat pazil bratca, starega tri leta, ko sta imela ata in mama »nujne« opravke in ju tudi po tri dni ni bilo na spregled.

»A sva imela srečo. Nikoli se nama ni nič zgodilo. Zelo zgodaj sem odrasel, postal odgovoren, skrben. V šoli sem bil zelo uspešen. Menda sem bil za zgled, razen takrat, ko je šlo za javno nastopanje. Pred tablo ali na odru sem pa zamrznil in iz mene ni prišlo drugega kot eno ubogo jecljanje. Študiral sem matematiko in računalništvo, lahko bi rekel, da z levo roko. Tudi služba, ki sem si jo našel, je tiste vrste, ki ne potrebuje odličnih ocen iz retorike. Prvo dekle je prišlo v moje življenje šele po diplomi. Ljubezen se mi je kar zgodila, ne da bi prosil zanjo. Čeprav sva bila kot noč in dan, sva se zelo dobro razumela. Vse do trenutka, ko sem jo prvič pripeljal domov. Takrat pa mi je začel mešati štrene ati.

Z dekletom sta bila približno enako zgovorna, glasna, rada sta se »ustvarjalno« prepirala. Niti opazil nisem, da je začela iskati njegovo družbo, posedati z njim na terasi, kjer sta čvekala vse do jutra. Bil sem presrečen, da se tako dobro razumeta. Potem pa smo praznovali bratov rojstni dan. Ne doma, temveč na vikendu očetovih prijateljev v okolici Novigrada. Brat je ravno tak veseljak, kot sta ati in mami, zato se je tudi veliko pilo, ena od lokalnih klap pa je igrala tiste najslajše, zelo romantične dalmatinske pesmi. Jaz – dolgočasnež in zoprnež – sem šel seveda že malo pred polnočjo spat. Nikoli nisem ponočeval, tudi za bratov rojstni dan ne. Mame ni bilo, ker je imela neke opravke v Bruslju. Ne vem, kaj mi je bilo, so bili krivi komarji, pojma nimam, enkrat proti jutru sem se prebudil, in ker dekleta še zmeraj ni bilo ob meni, sem se malo sprehodil po hiši, da bi jo našel. Na pokriti terasi pa sem, ves v šoku, naletel na grozljiv prizor: pet ali šest golih teles je ležalo vse križem, ati in moje dekle pa sta bila še zmeraj 'ukleščena' z nogami. Kot snop sem se sesedel na stopnico in nisem vedel, kaj bi. Zrak je bil nabit z vonjem po človeških izločkih in alkoholnih hlapih, smrdelo je po marihuani. Ko sem se nehal tresti od studa in groze, sem se oblekel, pospravil svojo kramo, sedel v avto in se odpeljal domov. Tam sem napolnil nekaj škatel z nujnimi stvarmi, spakiral računalniško opremo, knjige, nekaj spominkov. Zaklel sem se, da praga nikoli več ne prestopim. Do danes ga še nisem …«

Dominikova zgodba se je na tem mestu šele začela. Ati in mami sta ga družno napadla, kakšen zoprnež, da je, ker ne razume žurerjev. Želela sta ga prepričati, da se ni nič takega dogajalo, da so se le malo »sprostili«. Med vrsticami mu je ati povedal, da sta se z dekletom »sproščala« že prej, pa da se ni zgodila čisto nobena škoda. Za piko na i mu je mami rekla, da je ati pač veseljak, a da ne misli nič hudega. Da ona dobro ve, da ne!

»To je bil dan, ko sem ugotovil, da lastne družine sploh ne poznam. Kot bi se pogovarjal s tujci, ki nimajo ne časti in ne vesti! Kasneje sem slišal, da so na vikendu pili in žurirali še naslednji dan in da so za seboj pustili pravo razdejanje. A tudi to za atija ni bilo nič takšnega. Odprl je denarnico in plačal, pa je bila stvar zanj zaključena. Prvič v življenju sem bil srečen, da sem bil grdi raček, iz katerega so se sicer vsi norčevali, a v sebi sem imel vest, ki je drugi niso imeli!

Žal pa so se mi po tem begu od doma ženske zagnusile. Priznam, včasih sem šel s kakšno na kavo, a mi prizori skupinskega seksa, ki sem mu bil priča, niso šli iz glave. Postal sem še večji samotar, kot sem bil pred tem. Zanimivo je bilo tudi to, da je le brat z menoj navezal stike, pa še to čez kakšnih osem let. Danes kolikor toliko normalno komunicirava, čeprav se zelo poredko druživa.

Pri dobrih petintridesetih sem na Facebooku spoznal neko dekle. Ireno. Iskala je informacije o nakupu knjig na Amazonu, pa sem ji priskočil na pomoč. Potem sva si začela dopisovati. Ker sem tega tisočkrat bolj vešč kot govorjenja, sva kmalu navezala kar lep odnos. Nekajkrat sem prišel v Ljubljano, srečala sva se, lepo je nama bilo. Bila je zelo krhka, koščena, zdelo se mi je, da potrebuje zaščitnika, ki jo bo branil in ji bil za moralno oporo.

Družila sva se kakšno leto, začel sem že sanjariti, da sem končno našel žensko svojega življenja. Potem pa so se začeli izgovori: da se ne moreva dobiti, ker ima neki nalezljiv ekcem, da si popravlja zobe in noče, da jo vidim takšno, škrbasto. Izmikanja so trajala skoraj štiri mesece. Nekoč sem nenapovedano pozvonil na njenih vratih. Ko se je končno prikazala na pragu, je nisem prepoznal: smrdela je po alkoholu, bila je zabuhla v obraz, komaj je vedela zase. Lastnim očem nisem mogel verjeti! Nadrla me je, naj izginem, češ da me ne potrebuje. Vseeno sem vstopil, a mi je že v predsobi zastal korak: njena mačka je nebogljeno cvilila med praznimi steklenicami, umazanim spodnjim perilom, čevlji. Prijel sem se za glavo: sem s takšno žensko prijateljeval več kot eno leto?! Kje sem imel oči in kje pamet?!

Štedilnik, ki sva ga celo skupaj kupila, je bil umazan, v dveh posodah je bilo nekaj plesnive hrane. Poklical sem v picerijo, da so nama pripeljali dve pici. Komaj košček je pojedla, že je šla bruhat. Pravzaprav je bruhala kar na tla. Čez čas je toliko prišla k sebi, da mi je povedala, da sva se spoznala v času, ko se je zdravila in odvajala od alkohola. Imela je tudi službo, verjela je, da bo zlezla na zeleno vejo. Potem pa je ob gledanju nekega filma ponovno segla po domači travarici …« (Konec prihodnjič)