Sredi moje spalnice

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: Nasveti / četrtek, 22. julij 2021 / 16:06  

Zgodb, ki jih piše življenje, je vsak dan več, ne manj. Veliko je k temu, da so se začeli odpirati tudi tisti, ki se morda ne bi nikoli, pomagala »koronska karantena«. Življenje med štirimi stenami brez stikov z zunanjim svetom je bilo za marsikoga nevzdržno.

Elizabeta je bila odmika od zunanjega sveta na začetku vesela. Na spletu je kupovala knjige, zakupila je vse možne ponudnike dobrih filmov in nadaljevank, a počasi se je naveličala enega in drugega. Zaželela si je bližine. Hčerka, ki se je že pred leti preselila v Bruselj, se poročila s Špancem, z mamo pa ohranjala stike le po Skypu, ji ni bila v veliko pomoč.

»Tako kot mnoge podobno osamljene duše sem se preselila na Facebook,« pripoveduje Elizabeta.

»Zamolčala sem, da sem invalidsko upokojena, da mi finančno pomaga hčerka. Nikomur nisem razlagala, da sem se v zakonu pošteno opekla. Mož je zbežal k drugi, meni pa je pustil kredite za hišo. Zbolela sem na živcih, na pol dokončano hišo sem morala prodati za poplačilo dolgov.

Kmalu sem spoznala nekega moškega, predstavil se mi je kot Lenart. Že od prvega trenutka naprej mi je bil zelo všeč. Intelektualno mi je bil zelo blizu. O vsaki stvari je vedel marsikaj, skoraj več kot jaz. Z njim sem se lahko pogovarjala tudi vso noč, pa se še nisem naveličala. Družila naju je zlasti astronomija. Malo zato, ker sem nekoč tako kot on študirala matematiko in fiziko, malo pa zato, ker sem kasneje, v finančni stiski, »šlogala«, pa sem o položaju planetov vedela tudi tisto, kar ne piše v učbenikih.

Živel je na drugem koncu Slovenije, a že na začetku mi je omenil, da zanj gibanje v času karantene ni noben problem. Obiskal me je kar na domu. V urah, ko sem čakala nanj, sem se počutila kot najstnica. Vzela sem tudi maksimalno dozo zdravil, da bolečine, ki so bile moje vsakodnevne spremljevalke zaradi bolezni, ki jo imam, niso bile preveč očitne. Dragoceno rezervo prihrankov sem žrtvovala za ureditev nohtov, za novo pričesko. Hvala Bogu za frizerko, ki je živela eno nadstropje nižje!

Ko sem odprla vrata, me je omamila že njegova kolonska vodica po britju. Bil je lepši kot na fotografijah, ki jih je objavljal na Facebooku. Kakšno srečo imam, sem si rekla, ko sem ga povabila, naj vstopi. Že prvič se je zgodilo neizbežno: zelo nežno ljubljenje z njim je bilo božansko! Ko sem ga ob odhodu vprašala, kdaj spet pride, me je prijazno opomnil, da takšnih vprašanj 'nadzora' ne mara. Bo prišel, ko bo prišel.

Tako se je moja velika ljubezen sprevrgla v eno samo čakanje. Vsak dan, ko ga ni bilo, je bil izgubljen. Če ga nisem videla, me je to tako zelo bolelo, da ne znam opisati. Potem sem naredila tisto, kar naredimo neumni in ljubosumni.

Na Facebook sem se prijavila z drugim imenom in ga začela zasledovati. Najprej me je šokiralo, ko sem našla fotografije, ki jih je pred menoj skrival. Na njih je bil skupaj z neko precej mlajšo žensko in fantom, sinom, ob njegovi maturi. Začelo me je glodati ... Zakaj se mi je zlagal, da je samski?! Tuhtanje o njegovih lažeh je prešlo že v obsedenost. Zvečer sem morala vzeti Lexaurin, da sem sploh lahko zaspala.

Najina zveza pa je še kar trajala in trajala. Čudno, mar ne? Pojma nimate, kako naporno je bilo, da sem se mu, ob vsem, kar sem vedela, lahko smehljala, se z njim normalno pogovarjala! Žal me je že en sam njegov pogled čisto zmehčal in obnorel. Vse bi dala zanj. Vedno pogosteje se je nama dogajalo, da sva se samo crkljala. Da nisva šla ''do konca''. Opravičeval se mi je, da ima težave v službi, da ne ve, kje se ga glava drži. Če po pravici povem, mi je bilo crkljanje prav tako všeč kot tisto drugo. Ko sva predelala politiko, covid in druge aktualne teme, mi je začel pripovedovati zgodbe o svojih prijateljih. Nekoč mi je omenil, da ga naslednji teden ne bo, ker bodo pri prijatelju proslavljali rojstni dan njegovega sina. Šele takrat me je prešinilo: kaj pa, če so prijatelji lažni? Vedno bolj sem bila prepričana, da pripoveduje o sebi.

Nekoč me je obiskal kar dvakrat na isti dan. Malo me je presenetilo, a tudi zelo razveselilo hkrati. Prosil me je, če lahko pri meni prespi, ker mora biti že zgodaj zjutraj na nekem sestanku na nekem ministrstvu. Ponoči je večkrat vstal in se zaklenil v kopalnico. Delala sem se, da spim, a sem ga slišala, ko se je z nekom pogovarjal. Vmes je tudi jokal. Začelo me je skrbeti, da ima doma hude težave. Ko sem slišala, da hlipa, še potem ko se je vrnil v posteljo, sem ga objela in stisnila k sebi, češ saj bo bolje. Takrat pa se je iz njega usulo. Je bila za njegovo izpoved kriva moja sočutna kretnja, me je imel tudi sam vsaj malo rad, ne vem. Začel mi je pripovedovati, da ga je žena nagnala od doma, ker je ugotovila, da ima prijatelja, s katerim sta imela tudi razmerje. Po treh letih, ko je postavil na kocko vse, kar mu je v življenju pomenilo, pa je ta prijatelj našel drugega in se zaljubil vanj.

Ob njegovih besedah se je pred mojimi očmi odpiral svet, za katerega sem mislila, da je možen samo v filmih. Po eni strani sem se počutila izkoriščano in umazano, po drugi strani se mi je zelo zasmilil. Prosil me je, če se lahko vsaj za pol leta preseli k meni, ker nima kam iti. Odkrito povem, da so bili to najlepši meseci v mojem življenju. Dobila sem prijatelja, s katerim sva ostala v stiku vse do danes, ko si je našel novega partnerja. Zdaj prihajata oba. Naši pogovori so zelo globoki, takšni, da o njih lahko še dolgo razmišljam.

Pred dnevi sem se vrnila z dopusta, ki sem ga preživela s svojo frizerko in njenim možem. Po zaslugi Lenarta, ki mi je ta dopust plačal, sem po osmih letih prvič videla morje. Dopust je bil bolj kilav. Frizerka in njen mož sta se začela pričkati že pri zajtrku, v vmesnem času do kosila nista skoparila s kletvicami na račun drug drugega. Ona ga je podila v bife, da bo mir pred njim, on pa ji je govoril, da v življenju samo zapravlja. Pa tako lepo mnenje sem imela o njiju!

Videti je, da ima res vsak človek svojo temno in svetlo plat. Le priložnosti nimamo, da bi to opazili.«

(Konec)