Nepoboljšljivi optimist

»Kot vsako jutro imam občutek, da me objemajo vse osebe s fotografij na steni. Vidim mamo, ki sem se je bal kot otrok, na fotografiji, kjer je lepa tridesetletna vdova, in na drugi – nasmehljana starka malo pred smrtjo, trideset let je tega. Moj oče, ki me prav tako gleda z zidu, je bil pripadnik Črne roke, ustanovljene maja 1911, ki je začela prvo svetovno vojno. Gledam svojo fotografijo, na kateri sem šestletni vojni begunček. Pa fotografijo brata Vlada iz leta 1943, polkovnika Titove vojske, s povito glavo pod partizansko kapo s peterokrako. Fotografiran v Kairu, kamor so ga prepeljali z britansko podmornico. Tik zraven je fotografija ene od mojih svetnic: njegove žene Olge, žalostne lepotice, nikoli ni bilo priložnosti, da bi jo sploh spoznal. Umrla je osemindvajsetletna v boju proti nacistom, nekaj dni po tistem, ko je bil ranjen Vlado. Vodila je kirurško enoto Druge proletarske divizije. Pokopal jo je Vlado v majski noči 1943, z bajonetom ji je izkopal grob med skalami nekje v hribih v okolici Sarajeva. Moji mali deklici Dani in Janjo nosim na svojih takrat širokih ramenih, stojim in se smehljam na kamnitem pomolu v ljubljenem Trstenem, enkrat v petdesetih. Moja sinova, Jevto in Miki, majhna plavolasa Šveda, zagorela od sonca, stojita pred vilo Aurora v Trstenem, ki jo bo mnogo let pozneje uničila Miloševićeva vojska. Gledam fotografijo, na kateri se rokujem z ameriškim generalom Maxwellom Taylorjem, poveljnikom 101. letalske divizije, za katerim sem skočil iz letala C-47 nad Nizozemsko septembra 1944. Smehljam se svojemu prijatelju Billu Colbyju, šefu Cie med letoma 1973 in 1976, s katerim sem mnogokrat obedoval v Cosmos Clubu v Washingtonu in ga kasneje presenetil in razveselil z uvedbo prve odprte katedre o obveščevalnem delu pri Univerzi Lund. V kotu vidim mirni obraz profesorja Torstena Gustafsona, svetovalca švedskega premierja za jedrsko oborožitev, ki me je leta 1961 pripeljal na Švedsko. /…/ Na petih, šestih mestih me gleda s stene moja zadnja in najboljša, prelepa soproga, 'Carin Švedska' in me spominja, da ji moram tudi danes, tako kot vsak dan, poslati razglednico z motivom iz Dubrovnika in se podpisati ILY.« (str. 241–243)

Tako se fizik Stevan Dedijer (1911–2004), utemeljitelj koncepta poslovnega obveščanja (business intelligence), brat zgodovinarja Vladimirja Dedijerja in ena najbolj nenavadnih osebnosti 20. stoletja, ob pogledu na svoj fotografski ikonostas sprehodi skozi svoje burno življenje. Pa dobro se bere.