Moje poletje ljubezni '69 leta 1991

Besedilo: Bojan Wakounig
Kategorija: Osrednja Gorenjska / petek, 25. junij 2021 / 22:38  

Po tridesetih letih slovenske države imam vtis, da si slovenska družba gre na živce kot že dolgo ne. Da se deli po kriterijih levo – desno, napredno – zagovedno, domoljubje – domolupje.

Tiste dni sem bil zaljubljen kot še nihče prej v zgodovini. Bil sem z dečvo, od katere ne bi mogel najti boljše na Koroškem niti po celem svetu. Junija, točnega dne niti ne vem več, sem opravil maturo na Slovenski gimnaziji v Celovcu. In četudi sem februarja tistega leta dopolnil 18 let, po tedanjih avstrijskih pravilih še nisem bil polnoleten, počakati sem moral še leto dni. Bil pa sem poln življenja, poln mladostnega prepričanja, da se pričakovanja dajo uresničiti. In poln navdušenja, da so tistega junija končno naredili slovensko državo. Poln naivnega pričakovanja, poln zatrapanosti sem bil. Trideset let mlajši. Na pragu odraslosti.

Trideset let kasneje mladostniške ljubezni ni več. Ostal je lep in drag spomin. Z življenjem in leti so prišli novi izzivi, nove ljubezni, en dan se je bilo treba ustaliti. Z otrokoma, ne sin ne hči nista bila pričakovana ali načrtovana, zato pa toliko bolj zaželena, se mi je uresničil največji dar življenja, družina. In tako, po koroško rečeno »havžvamo«, kdaj bolj, kdaj malo manj uspešno. Tako kakor to pač je na tem svetu.

Skozi vsa ta leta, enajst od njih sem jih preživel v Ljubljani, skoraj vsa preostala pa na domačem Koroškem, pozorno spremljam Slovenijo, njeno politiko, kulturo, gospodarstvo, šport, skratka vse. Njene vzpone in padce. Njeno stagniranje v starih vzorcih. Tako kakor to pač je na tem svetu, bi človek rekel. A ne vem, ali sem preobčutljiv ali si domišljam, vendar se mi zdi, da je vse to v Sloveniji začinjeno z dodatno porcijo histerije, dramatiziranja, medsebojnega zaničevanja. Da Slovenija kot družba po tridesetih letih ni dosegla niti polnoletnosti.

Ko sem po maturi prišel jeseni 1991 študirat v Ljubljano, se nisem mogel načuditi medsebojnemu obračunavanju in natolcevanju v slovenskih medijih. Bil sem vajen kakovostnega novinarstva, kakor so ga v Avstriji ustvarjali pri Die Presse, pri Profilu ali Salzburger Nachrichten, vzor mi je bil in je še nemški Der Spiegel. V Sloveniji sem se moral navaditi na standarde Mladininega Rolanja po sceni. Cinično klevetanje namesto resnega žurnalizma. Po svoje so ti mediji, pri katerih ustvarjajo tudi izvrstni pisci in odlične avtorice – le čedalje manj jih je, z leti dobili izstavljen račun. Naklada jim pada, bralstvo se jim odreka, toliko bolj pa vztrajajo v svojih zablodah. Politični aktivizem namesto distanciranega poročanja in komentiranja.

Načele so se neštete afere, od domnevne orožarske do Patrie, zaradi njih je načet ugled neštetih ljudi, sodnega preizkusa skoraj nobena od njih ni prestala. Tudi v Avstriji se redno dogajajo afere, pa imam vtis, da novinarska srenja pri poročanju opravlja delo bolj resno, bolj resnicoljubno. O tem pričajo ne nazadnje sodbe in obsodbe. Ne, ne merim na to, da slovensko sodstvo ne opravlja svojega dela. Ne opravijo ga kolegi novinarji, ko širijo neosnovane obtožbe in čenče. Ali pa svoje delo opravijo dobro – v smislu svojega političnega aktivizma.

Po tridesetih letih slovenske države imam vtis, da si slovenska družba gre na živce kot že dolgo ne. Da se deli po kriterijih levo – desno, napredno – zagovedno, domoljubje – domolupje. Da ne govorim o standardnih obtožbah, kot so narodno izdajstvo (takšno in drugačno), hlapčevstvo ali klečeplazenje pred tujci. In seveda nepretrgane bojne linije med partizani in domobranci.

Mogoče pa berem le napačne medije (bolje, da ostanem samo še pri Planinskem vestniku in Gorenjskem glasu …). Ko smo pred leti zidali hišo, zaradi nenehnega dela nekaj mesecev nisem prišel v Slovenijo. Sem pa spremljal dogajanje po spletnih medijih. In počasi se mi je dozdevalo, da so v Sloveniji skoraj vsi otroci lačni, ljudje na minimalnih plačah v vse hujši revščini, da razsajata fašizem in represija in da bo sploh vsak čas konec sveta. Ko sem se potem spet pripeljal čez Ljubelj in prišel do Tržiča, pa sem videl, da se ljudje kar normalno sprehajajo, niti lačni in obupani se mi niso zdeli. Pa tudi potem v Ljubljani se mi položaj ni zdel nič slabši kot v Celovcu. Ja, celo to se mi je zazdelo, da gre ljudem prav dobro. Tako kot povsod po svetu – kdaj bolj kdaj malo manj uspešno.

Bilo je lepo poletje, tedaj 1991. leta. Slovensko osamosvojitev smo v naši družini pričakali z veseljem in ponosom in bili v skrbeh, ko je vojna ogrozila vsa pričakovanja. Ko sva s tedanjo ljubeznijo šla na potovanje po Irski, sem s ponosom nosil bratov jopič iz džinsa, na katerega je mama prišila slovenski grb. Bil sem mlad in tisti dnevi so zame bili nekakšen Woodstock. Bilo je moje poletje ljubezni '69. Poletje naivnega, malo hipijevskega navdušenja.