Če verjameš, tudi zmoreš

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / petek, 7. maj 2021 / 16:23  

To je ključni nauk, ki ga moramo prevzeti od naših predhodnikov, ki so pred 75 leti ustanovili zadrugo Niko in oživeli kovinarsko dejavnost v osiromašenih Železnikih, poudarja direktor razvoja v Domelu Janez Rihtaršič. Največje železnikarsko podjetje je tudi danes v lasti sedanjih in nekdanjih zaposlenih.

V Domelu so nedavno obeležili 75-letnico; podjetje je namreč dedič Produktivne zadruge kovinarjev Niko, ustanovljene 27. aprila 1946. Ustanovil jo je Niko Žumer skupaj s petnajstimi somišljeniki – s ciljem oživiti kovinarsko dejavnost, ki bo dala kruh domačinom. Ti so ob postavljanju temeljev moderne industrije pokazali veliko pripravljenost za delo, odločnost in prizadevanje za skupno dobro. »To pri predhodnikih še posebej cenim. V prvih letih so opravili mnogo prostovoljnega dela, da so okrepili fond zadruge. Po 40 letih revščine so imeli močno voljo in se sami izkopali iz nje. To dokazuje, da lahko uspeš, če verjameš in delaš. Tudi v današnjem globalnem svetu se da in to je ključni nauk, ki ga moramo vzeti od predhodnikov, je pa treba ves čas stremeti h konkurenčnosti,« je poudaril direktor razvoja v Domelu Janez Rihtaršič, dober poznavalec takratnega dogajanja. Njegov glavni vir informacij je 93-letni Peter Polajnar, edini še živeči ustanovni član zadruge, oprl pa se je tudi na druge zapise.

Revščina je Železnike zajela ob propadu železarstva v začetku 20. stoletja. En korak v smeri rešitve je predstavljal trenutek, ko je Žumer na strojih, ki jih je kupil od prof. Josipa Bonclja, pognal proizvodnjo sponk za papir in risanih žebljičkov, a jim je druga svetovna vojna prekrižala načrte. Po vojni so želeli nadaljevati s proizvodnjo, čemur pa centralna oblast ni bila naklonjena. »Prioriteto so imeli večji kraji, zato so v Železnikih stvari vzeli v svoje roke in ustanovili zadrugo. Imeli so velike težave, ker niso bili priznani kot tovarna. Bili so zadnji v vrsti za material, težko so dobili kredite,« je pojasnil Rihtaršič.

Zgodovina se ponavlja

Kot opaža, se oblike lastništva skozi zgodovino ponavljajo oz. nadaljujejo: preko deležev posameznih družin pri železarskih obratih do zadruge in potem kratkotrajne družbene lastnine do današnjega notranjega lastništva. »Zadružništvo je tu deloma izhajalo že iz srednjega veka, ko so bili veliki obrati, npr. fužine, plavž, v skupni lasti. Omeniti velja tudi, da je v sosednji vasi živel Janez Evangelist Krek, velik zagovornik zadružništva. Ideja je bila tu poznana, sta jim pa povezanost in skrb za skupno dobro potem pomagala prebroditi številne ovire.« Od leta 1998 je podjetje znova v lasti sedanjih in nekdanjih zaposlenih. »Notranji lastniki so združili certifikate v Domel Holding in s tem preprečili prevzem s strani ameriškega kupca Ametek. Tudi država je bila naklonjena prodaji, saj niso verjeli, da bi lahko tako podjetje preživelo na globalnem trgu. Znova se je ponovila zgodovina, saj je skupina takratnih zaposlenih vztrajala in danes lahko rečem, da se je pravilno odločila. Mogoče takrat to ni bilo tako očitno,« je razmišljal Rihtaršič.

Mehanizmi za fascikle še danes nosijo kruh

A vrnimo se dobrih sedemdeset let nazaj, ko so v zadrugi z zagnanostjo hitro usvajali produkte. Naš sogovornik je ob tem spomnil na besede Žumra ob predstavitvi mehanizma za fascikle, da če usvojijo ta izdelek, bodo imeli za naslednjih pet let kruh preskrbljen, saj da nova država vodi evidence o vseh državljanih in rabi fascikle. »Tako so začeli izdelovati te mehanizme, sprva po tristo na dan, danes jih sosednje podjetje Niko izdela tudi 550 tisoč na dan. Tak preprost izdelek nosi kruh že 75 let, so pa seveda tehnologije močno napredovale.« Z mehanizmi za fascikle so naredili velik vtis na gospodarskem sejmu in tako so dobili priložnost, da začnejo izdelovati še laboratorijsko opremo. »Začeli so s tehtnicami, nato so šli še na centrifuge, za katere so navili tudi prvi elektromotor in tako so leta 1953 začeli razvijati še program elektromotorjev,« je pojasnil Rihtaršič. Leto kasneje so zadrugo preoblikovali v tovarno Niko.

V okviru programa avtoelektrike so razvili vžigalno svečko za motorje z notranjim izgorevanjem oz. vžigalni magnet. Za potrebe njihove izdelave so na Otokih zgradili znamenito okroglo tovarno z orodjarno na sredini. »Nato je prišla direktiva, da bodo vžigalne magnete delali v Šempetru pri Novi Gorici in so morali ta program končati.« Usmerili so se v elektromotorje in jih začeli izdelovati za velikega ameriškega kupca Empire Machines. »Že takrat so bili velik izvoznik. Usvojili so tudi tehnologijo velikoserijske proizvodnje skozi tekoče trakove. Ta uspeh je leta 1962 pripeljal do priključitve tovarne v Iskro Kranj. Bilo je tudi nekaj notranjih nesoglasij in takratno podjetje Niko so razdelili na dva dela. Nova tovarna, kjer so izdelovali elektromotorje, je pripadla Iskri, na stari lokaciji na Racovniku pa so proizvajali predvsem pisarniški program in so ponovno ustanovili podjetje Niko.« Sredi šestdesetih let je Empire Machines, daleč največji kupec, čez noč prekinil sodelovanje; menda se je lastnik ločeval in ni želel deliti zaslužka. »Ustavitev proizvodnje je prinesla tudi veliko lekcijo za takratni obrat Iskre, da je treba imeti razpršena portfelja kupcev in izdelkov.« V nadaljevanju so se nato v sodelovanju s tujimi kooperanti (Braun, AEG, Girmi ...) posvetili elektromotorjem za gospodinjske aparate. V tem obdobju so tudi uvedli program sesalnih enot, najprej za AEG.

Po propadu skupine Iskra je prišlo do preoblikovanja in v letu 1992 do preimenovanja v Domel. S sesalnimi enotami so še na začetku tega tisočletja dosegali več kot 80-odstotni delež prodaje, ki se je do danes razpolovil, kljub temu pa sta se količina in promet povečala, saj stalno beležijo blago rast. Na proizvodih, kjer prevladujejo elektronsko komutirani (EC) motorji, je rast večja, še zlasti pri baterijskih aparatih. »EC motorji se pojavljajo tudi v e-mobilnosti, ki zelo raste, ter v najbolj zahtevnih industrijskih aplikacijah in gradbeništvu, predvsem pri prezračevanju in klimatizaciji, kjer so visoki izkoristki izrednega pomena za zmanjševanje ogljičnega odtisa. Gre za motorje velikih moči, ki nenehno obratujejo, in tu so prihranki enormni,« je povedal Rihtaršič. Težijo k široki paleti trgov in da noben kupec ne presega desetine njihove prodaje.

Izzivi notranjega lastništva

Podjetje ima trenutno okoli šeststo notranjih lastnikov. Prvotni lastniki so se medtem upokojevali, določeni deleži so se tudi dedovali. »Domel jih skuša odkupovati in na novo razdeljevati zaposlenim. Koncept je treba ves čas prilagajati razmeram. Spodbujamo ohranjanje notranjega lastništva, nekatera podjetja v Sloveniji so ta model vzela za zgled. Se pa notranje lastništvo zagotovo odrazi tudi v težkih situacijah, kot so covid-19 in poplave. Takrat zaposleni, če so tudi lastniki, vseeno bolj čutijo, da gre za njihov kruh, in so oz. smo bolj angažirani.«

Skupina Domel ima danes že več kot 1400 zaposlenih, od tega okoli 1250 v Sloveniji, kjer ima podjetje štiri proizvodne lokacije: dve v Železnikih ter po eno na Trati v Škofji Loki in v Retečah. Uspešno delujeta tudi hčerinski podjetji v Srbiji in na Kitajskem.

V Domelu so lani kljub težkim razmeram (spomladi so ob pojavu epidemije naročila upadla, a že jeseni znova narasla) dosegli zastavljeni plan oz. ga celo nekoliko presegli. Ta trend se nadaljuje tudi letos. »Je pa res, da se v času upada naročil z razvojnimi projekti nismo ustavili, njihovo število se je le še povečalo, tako da imamo v teku veliko novih produktov. Kader skušamo zagotavljati tudi s štipendiranjem, že vrsto let imamo podeljenih več kot sto štipendij,« je še povedal.