Alkohol je bil zahrbten prijatelj

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. maj 2021 / 19:51  

Jeseniško društvo KRMA se ukvarja z rehabilitacijo po zdravljenju odvisnosti od alkohola. Pod njegovim okriljem delujejo trije klubi zdravljenih alkoholikov, prvi je zaživel pred natanko petdesetimi leti. Svojo zgodbo o tem, kako je stopila na pot brez alkohola, nam je zaupala ena od dolgoletnih članic.

»Zgodaj sem si ustvarila partnerstvo. Danes vem, da sva se bolj kot v ljubezni sami našla v iskanju ljubezni, v potrebi biti sprejet. Zaživela sva v skupnih načrtih, s skupnimi obveznostmi, a po vzorcih svojih primarnih družin. Jaz sem nihala med ustrežljivostjo in upornostjo, njemu je bila pomembna avtoriteta in v moji vlogi je iskal mamo. Obema je bila skupna in osnovna skrb za dom in družino. Nase pa sva pozabila, del naju je ostal neizpolnjen. Potem se je zgodilo. Prizadela naju je izguba otroka. Osredotočila sva se na še večjo pozornost na ostale otroke. Vsak zase sva se zaprla vase in se usmerila le na preživetje. Besede bolečin niso bile izrečene. Dolgo ni bilo nikogar, ki bi me razumel. Potem se je pojavil on – alkohol. Ponujal je razbremenitev, ob njem sem pozabila. Z njim sem se pomirila, se počutila bolj močno. A bil je zahrbten prijatelj. Izdal me je. Pozabe z njim je bilo vse manj, njegovega negativnega vpliva pa vse več ...«

Tako pripoveduje Helena (ime je izmišljeno), ena od članic jeseniškega društva zdravljenih alkoholikov KRMA. Pod njegovim okriljem delujejo trije klubi zdravljenih alkoholikov, prvi je bil ustanovljen pred natanko petdesetimi leti.

Alkohol se počasi spreminja v sovražnika

Ob jubileju smo se pogovarjali s strokovno delavko v društvu Zoro Košir Zupan, ki poudarja, da so vzroki za alkoholizem različni, po navadi segajo v otroštvo. So pa tudi primeri, ko so posamezniki zaradi čustvene preobremenjenosti iz različnih vzrokov začeli piti v odrasli dobi.

Alkohol ima na začetku, tako kot pri Heleni, pri večini vlogo blažilca stresa in bolečin, a se počasi spreminja v sovražnika.

»Ljudje, ki so svojo osebnost in življenje utapljali v alkoholu, imajo za sabo veliko bolečih zgodb o prometnih in delovnih prekrških, izgubah službe, zdravstvenih težavah, porušenih družinskih odnosih, problemih nizkega samospoštovanja in premalo skrbi zase. Svoboda pitja dobiva obliko železne srajce, fizične moči pešajo, misli ne gredo preko kozarca opoja ...« pripoveduje Zora Košir Zupan.

Ko psihično in fizično izčrpani spozna, da mu je alkohol sovražnik, da je navkljub poskusom abstinence boj z njim neuspešen, da ne zmore sam, poišče pomoč. Večina najprej v bolnišnici, kjer tudi človek dobi vpogled v svojo zasvojenost in je spodbujen, da se začne vesti bolj premišljeno in odgovorno. »Po zaključku institucionalne ali druge oblike zdravljenja pa je obiskovanje kluba zdravljenih alkoholikov svetovano kot nadaljnja stopnja rehabilitacije, ki je potrebna ob vračanju v okolje in soočanju z njim, tako z vidika izmenjave izkušenj vztrajanja v abstinenci kot tudi reševanja nastalih težav,« razlaga sogovornica.

Člani v klubu razumejo drug drugega

Na začetku nekateri zdravljenci na obiskovanje kluba gledajo kot na obveznost, a zelo kmalu sodelovanje v klubu preraste v spoznanje, da je klub varen in prijazen prostor, kjer se o vsem lahko pogovorijo, dobijo razumevanje in strokovno spodbudo. »Zaradi podobne zgodovine člani v pogovorih ne čutijo potrebe po prilagajanju resnice in lahko odkrito in iskreno govorijo o vsem ... Povedo, da je dobro deliti z nekom, ki gre v isto smer, a je prehodil že znatno več poti. To jih opogumlja. Člani v klubu razumejo bolečino, zato jo medsebojno tudi izražajo, kar jih razbremeni.«

V klubu se spletejo prava prijateljstva, člani se medsebojno spodbujajo. Klub jim postaja duhovna in psihična opora.

Pomemben dejavnik pa so tudi prostočasna druženja: šport, pohodi, narava, kultura, ustvarjalna srečanja, branje knjig, poudarja Zora Košir Zupan.

Neznosni občutki sramu

Helena nadaljuje svojo zgodbo: »V trenutkih treznosti se je bolečina obujala, postajala sem čustveno zelo ranljiva. Neznosni so bili občutki sramu, da postajam taka kot oče. Neznosna mi je bila misel, kako sem prizadela otroke ... Dolgo je trajalo do takrat, ko me je družina soočila s pogojem zdravljenja. Za to sem jim še danes hvaležna.«

Najprej se je zdravila v bolnišnici (»Bolnišnično zdravljenje mi je takoj dalo občutek, da je prav, da sem tam. Prišla sem v okolje, kjer ni bilo obsojanja, kjer so se usmerili name, me razumeli in pokazali pravo pot.«), zatem pa je nadaljevala rehabilitacijo v klubu zdravljenih alkoholikov na Jesenicah.

»Moji občutki sramu so se zmanjšali s spoznanjem, da nisem samo jaz izgubljena, da po alkoholu seže marsikdo, ki je v stiski in drugače ne zna. V klubu me je obdal občutek sprejetosti, varnosti – tisto, o čemer sem hrepenela že od otroštva. Program kluba me spodbuja v upanje, v pozitivne vzorce vedenja in mišljenja, ter me spodbuja, da ostanem zvesta sama sebi. Tudi moj partner z mano obiskuje klub. Tudi on se v njem dobro počuti. Oba se učiva drugače pogovarjati ... In kako živim danes? Znam se veseliti lepega, znam biti zadovoljna. Usmerjena sem nase, ne obsojam drugih. Vesela sem, da so otroci na mojo prehojeno pot ponosni, da me ne obsojajo in da mi zaupajo vnuke. Tudi jaz sem ponosna nase ...«

Izhod iz alkohola obstaja

Kot pravi Zora Košir Zupan, se jim ob jubileju kluba – člani prihajajo s celotne zgornje Gorenjske – bolj kot praznovanje zdi pomembno ozaveščanje in seznanjanje javnosti, da izhod iz zasvojenosti od alkohola obstaja.

»Če tudi vas alkohol kakor koli bremeni, je več informacij o možnosti pomoči na voljo na spletni strani www.krma.si. Kontaktirajte nas,« pravi Zora Košir Zupan.