Pobalinska Lenčka

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 7. april 2021 / 10:52  

Kurja princesa, 1. del

Lenčka se je rodila, ko je bil brat Niko že na pol odrasel. Odhajal je na služenje vojaškega roka v JLA, njegova sestrica pa je po treh dneh maminega nečloveškega mučenja končno le prijokala na svet.

»Mami so hkrati tekle solze olajšanja in solze ob slovesu od ljubljenega sina. Poslavljala sta se med vrati, kajti ni se spodobilo, da bi jo prišel objet takšno – krvavo tam spodaj in izmučeno. Po mojem še danes nosi v sebi zamero do mene,« se spominja Lenčka.

Starši niso bili več mladi, ko so jo spočeli, zato se je je ves čas odraščanja držal madež nečesa umazanega in prepovedanega. Ljudje so, če so jo zagledali, zmajevali z glavo, ker so se verjetno spomnili, kaj sta v zavetju intime spalnice počela dva »starca« pri dobrih štiridesetih.

»Pogosto so mi rekli, aha, ti si pa tista! Potem so umolknili in se namuznili. Sram sta oče in mama kazala na različne načine. Najbolj očitno se je pokazal ob nedeljah: nikoli nismo šli skupaj k maši. Onadva sta šla že zarana, jaz ob desetih. Mama ni hodila na govorilne ure, ker ji je bilo nerodno pred ostalimi, veliko mlajšimi mamami. Pa bi kdaj morala iti na pogovor k učiteljici! Glede učnega uspeha sicer ne, saj sem bila med najboljšimi učenci, problematična sem bila le pri vedenju. Ne spomnim se, da bi imela vedenje kdaj pet, zmeraj trojko. Vsak dan sem dobila kakšen podpis, niti palica, ki jo je oče doma zlomil na moji riti, ni pomagala k lepšemu obnašanju. Mislim, da nisem bila hudobna, le radovedna in zelo uporniška. Pri treh ali štirih letih sem, na primer, ujela kokoš in ji zvezala nogi. Potem sem jo postavila na streho kurnika ter zvedavo čakala, kako bo pristala na tleh. Če bo. Še pravočasno jo je rešil brat Niko, meni pa je izdatno navil ušesa.

Ko je pripeljal k hiši dekle Marto, s katero se je potem tudi poročil, je mama pripravila celo gostijo. Spekla je kruh, potico, tudi neke rogljičke z vaniljevo kremo. Slednje sem imela zelo rada. Bila sem užaljena, da jih bo Marta dobila kar tako, ne da bi bila pridna. Ko je nesla prvega v usta, sem bleknila: 'V tega sem pa pljunila.' Z odprtimi usti me je pogledala, brat pa me je prijel za lase in odvlekel v shrambo ter zaklenil. Z Marto se še danes ne razumeva najbolje, pa ne zaradi tiste otročarije, zaradi drugih, resnejših stvari.

Konec junija sem bila stara deset let. Namesto da bi praznovala rojstni dan, smo teden dni porabili zato, da smo hišo pospravili od vrha do tal. Na obisk je prihajal mamin najmlajši brat, ki je živel v San Franciscu, po poklicu pa je bil advokat. Doma se je, kar pomnim, govorilo, kako bogat je. Govoricam primerno sem pričakovala tudi darila. A jih žal ni bilo. Tri dni smo jih gostili, stregli od jutra do večera, pa nič. Ko so nam dali na znanje, da nas bodo zapustili in se odpeljali na Bled, mi je mama ukazala, naj jim operem avto. Da bodo šli z lepim na pot. 'Lahko, a za plačilo. Pet dolarjev hočem!' sem ji zabevskala nazaj. Stric me je slišal in se zasmejal. Ženi je nekaj rekel po angleško, ona ni znala slovensko, odprla je denarnico in mi ponudila dolar. Vzela sem ga in z dvignjeno glavo zapustila kuhinjo. Ko sem oprala avto, sem ugotovila, da sem dobila le dolarski bankovec. Užaljeno sem jim ga zataknila za zadnji brisalec. Upala sem, da bo stric spoznal, da se z Lenčko ni dobro zafrkavati. Kaj se je zgodilo z bankovcem, ne vem, vem pa, da je tudi mama ugotovila, kakšnega skopuha ima za brata, saj ga ni nikoli več povabila.

Ena dobra stvar pa se je med obiskom le zgodila: stric je pri nas pozabil neko revijo, kakšen je bil naslov, se ne spomnim več. V njej so bile na več straneh predstavljene plesalke oziroma navijačice ameriškega nogometa. Kazale so gole noge, na glavi pa so imele nekakšno indijansko perjanico. Takrat sem se zaklela, da bom tudi sama nekoč navijačica. Revijo pa sem skrila pred mamo, saj bi mi jo verjetno zaplenila.

Zaradi nemogočega obnašanja v šoli, jezikanja, odgovarjanja učiteljem in ravnatelju, zaradi uničevanja šolskega inventarja skoraj ni minil dan, da ne bi bila doma tepena. Bolj, kot me je oče želel ukrotiti, bolj sem bila trmasta. Ko se oziram nazaj v tiste čase, z gotovostjo rečem, da bi bila zelo drugačna, če bi mi kdaj rekli kaj lepega, me pohvalili ali pa vsaj vprašali, zakaj sem takšna.

Enkrat samkrat, vsaj tako se mi zdi, so starši pokazali, da jim je mar zame. V neposredni bližini šole je bilo zemljišče, ki ga je vzel v najem prekupčevalec z lesom. Kadar ni bil prisoten, sta na hlode pazila dva psa, privezana na verigo. Sošolci so ju hodili dražit, vanju so metali kamenje in palice. Bolj, kot so psi kazali zobe, bolj so se smejali. Meni sta se zelo smilila. Večkrat sem jima prinesla vodo. Zlila sem jo v skledo in v varni razdalji počakala, da sta jo popila. Nekoč pa se mi je zazdelo, da me po vseh dobrih delih, ki sem jih naredila, imata vsaj malo rada. Stopila sem bliže ter iztegnila roko, da bi ju pobožala. Zgodilo se je v stotinki sekunde: prvi je odprl gobec in z vso močjo šavsnil po moji roki. Odtrgal je kožo, skupaj z nekaj mesa. Najhuje je bilo, ker me ni hotel izpustiti. Šele na hišnikov žvižg se je cvileč pobral v svojo kočo. Eden od otrok je stekel po zdravnika, hišnik pa mi je z rokavom srajce zavezal roko tik nad rano, ker je kri drla v potokih. Ur, ki so sledile, se ne spominjam. Prebudila sem se v bolnišnici, a šele naslednji dan. Zraven postelje sta stala ata in mama, bleda v obraz kot stena za njima. 'Da mi česa podobnega nikoli več ne narediš!' je dejala mama s tresočim glasom. Ata pa mi je položil svojo hrapavo dlan na čelo in me pobožal. Lastnik psov mi je potem dal nekaj odškodnine, žal pa moja pohabljena roka ni prepričala razredničarke, da bi imela vsaj tisto leto odlično ceno iz vedenja. Maščevala sem se ji tako, da sem ji pred vhodna vrata stresla košaro kurjekov. Žal me je zasačil poštar. Novice o pobalinstvu ni prenesel le na ušesa mojih staršev, raztrobil jo je po vsej vasi. V sedmem razredu potem nihče ni hotel sedeti pri meni. Dejali so, da smrdim po kurjih iztrebkih.«

(Se nadaljuje)