Ob peki obudila velikonočne običaje

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 4. april 2021 / 15:15  

Cirila Kosmač Rabič je na etnološko-kulinarični delavnici prikazala peko pehtranove potice. Delila je marsikatero skrivnost dobre kuharice, prijetno je bilo prisluhniti tudi pripovedi o tem, kako so velikonočne običaje praznovali včasih v domači hiši na Dovjem, kjer je odraščala.

V sklopu treh etnološko-kulinaričnih delavnic ob veliki noči v soorganizaciji Razvojne agencije Zgornje Gorenjske in Gornjesavskega muzeja Jesenice je bila tudi delavnica Cirile Kosmač Rabič iz Mojstrane, ki je prikazala peko pehtranove potice. Ob pripravi potice je obudila velikonočne običaje, kot se jih spominja iz otroštva. »Odraščala sem na kmetiji na Dovjem in še danes se zelo rada spominjam teh časov. Tega, kako smo bili v velikem pričakovanju praznikov, ki so se začeli s cvetno nedeljo, ko smo k blagoslovu nesli butarice oziroma begance, ki so bile sestavljene iz brinja oziroma kramparja in vrbovih ali oljčnih vej. Na vrbove veje so gospodinje nataknile 'ta lepa' jabolka. Begance brez jabolk pa so obesile na prepih, da so se posušile. Pred božičem so z blagoslovljenimi brinovimi vejami na žerjavici pokadile po hiši in po hlevu, da bi bilo zdravje pri hiši in v hlevu.«

Do velikega četrtka so morali po hiši temeljito pospraviti, tudi cesto so pometali, pa takrat še ni bilo asfalta, je pripovedovala Cirila, in tudi to, da za praznike zunaj niso smeli obešati perila. »Stara mama je za vsak zapovedan krščanski praznik rekla, da so to taki prazniki, da gredo še kače na drevo.«

Na veliki petek je bil strogi post, gospodinje so možem že kaj kaloričnega skuhale, a obvezno brez mesa. Kuhale so tudi smetenike, to je v kislo smetano zakuhan koruzni zdrob, in zraven obvezno žitno kavo ali projo. »Na veliko soboto zjutraj so otroci nosili po domovih blagoslovljeno vodo in blagoslovljeno gobo, da je stara mama del nje dala v zidan štedilnik – 'šporget' med preostali ogenj. Na tem ognju je stara mama skuhala velikonočno domačo šunko, ki smo jo skrbno hranili še od kolin, ter jajca za pirhe. Jajca so se prav počasi kuhala ob strani in ne tako hitro, kot to delamo danes. Nekaj jajc se je kuhalo v čebulnem perju, nekaj smo jih otroci pobarvali z barvami, ki so se takrat dobile. Tudi po barvastih prstih se je videlo, da so otroci sodelovali pri tem veselem opravilu. Sem pa tja so bile tudi kakšne nalepke za pirhe ... In kako smo se otroci počutili važni, če smo jih imeli,« se spominja Cirila.

Danes se velikonočne jedi k blagoslovu nosijo v košarah, še dva rodova nazaj so dekleta jedi k blagoslovu nosile v jerbasih na svtiku na glavi. »Jerbas je bil pokrit z najlepšim prtičkom, ki je bil pri hiši in so ga čuvali samo za ta namen.« Za k blagoslovu so bili vedno pražnje oblečeni. Cirilina stara mama je v košaro položila okroglo potico, pirhe, sveža jajca za budlo, hren, jabolka za hren, zraven dala še suh kruh in sol za živino. »Običaji so bili po vaseh različni. Ko sem bila otrok, smo imeli doma bližnji sorodniki velikonočne blagoslovljene jedi na veliko soboto za večerjo. Ne spomnim se, da bi kdaj takrat imeli tak zajtrk na veliko nedeljo.« Veliki ponedeljek pa je bil dan za obiske in Cirila se spominja, kako prijetno sproščeno je bilo, ko so jih obiskali tudi sorodniki, s katerimi so se sicer poredko videli.

Cirilina stara mama je za veliko noč velikokrat spekla orehovo potico. »Na kmetih se je vedno delalo iz tistih sestavin, ki so bile doma. Mama je kdaj spekla čokoladno potico, sem pa tja tudi pehtranovo.«

Cirila Kosmač Rabič je tokrat na delavnici prikazala ne samo postopek peke pehtranove potice iz pirine moke, ampak veliko znanja in izkušenj o tem, kaj je treba upoštevati, da potica zares uspe. »Tudi kruha ne naredi moka, ampak roka,« je ponovila staro modrost.