Ti kar pojdi, mi boš pa denar pošiljala po pošti ...

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 31. marec 2021 / 15:51  

Zakaj tudi moški niso mati Terezija, 3. del

»Med vzdrževalci strojev je bil tudi Miha. Četudi mi je bil zelo pri srcu, si nisem upala pomisliti, da sem tudi jaz njemu. Nekoč me je povabil v kino, pa sem odklonila. Bala sem se, da bi Rajko izvedel.«

Cilka je dolga desetletja sodila med tiste ženske, ki so ubogale. Najprej starše, potem partnerja, nadrejene. Kar so oni rekli, je bilo treba izpolniti, pa naj stane, kolikor hoče! Koliko jih je, ki so ji podobne? Nešteto!

»Nekoč sem stala v vrsti na pošti. Pred menoj je neka fina gospa plačevala položnice. Bila je urejena, na sebi je imela draga oblačila. Kar naenkrat jo slišim reči: 'Ne, tega pa ne bom plačala, bo mož hud.' Ne vem, kakšna je bila položnica, ki jo je vtaknila nazaj v torbico, a njene besede so se me dotaknile. Mar so tudi fine gospe lahko žrtve? sem pomislila. Ta droben doživljajček, zelo neopazen pravzaprav, je pripomogel, da sem naslednjič sprejela Mihovo povabilo v kino. Bil je zelo pozoren, peljal me je tudi na kozarec vina. Ko me je odložil pred blokom, kjer sem stanovala, se mi je zahvalil za družbo. Naslednjič sva se odpeljala na otok Krk, kjer smo imeli počitniška stanovanja in dve ali tri hišice. Ker je bil vzdrževalec, sem mu verjela, da gre popravit neke stvari. Pod večer pa se bova že vrnila domov, mi je obljubil. A se to ni zgodilo. Že takoj po prihodu je zahteval plačilo tako za kino kot za vožnjo. Da ni nič zastonj, mi je govoril. Komaj sem mu ušla, tako je navalil name. Še danes me strese od studa, ko pomislim na besede, ki mi jih je izrekel. Imela sem srečo, da sem naletela na družino, ki me je zapeljala do Ljubljane, od tam pa sem se vrnila z avtobusom. S kakšnim strahom sem šla v službo! Pa ne brez vzroka! Ves obrat je že vedel, kako 'lepo' sva se imela na Krku. Na srečo me je večji del preveč spoštoval, da bi se iz mene odkrito norčevali. Kasneje sem izvedela, da nisem bila prva ženska, ki mu je šla na limanice. Po tistem, ko mu je žena ušla z drugim, ni počel drugega, kot da se je vsaki podlo maščeval.

Po dobrem letu bi se morala vrniti domov, a je spet posegla vmes usoda. Pri meni se je oglasila gospa, ki se je ukvarjala s podobno dejavnostjo, kot smo se v naši firmi. Prosila me je, ali se lahko pridružim njeni maloštevilni ekipi. Presenetila me je. Odkrito sem ji povedala, da nimam nobene izobrazbe, omenila sem ji tudi, da bi se lahko že upokojila. Skratka, hotela sem ji reči, da sem že prestara za nove začetke …

Naneslo je tako, da sva bili v pisarni sami. Ko me je vprašala tudi o družini, se je v mojem srcu odprl jez: zaupala sem ji vse o Rajku. Pa o tem, da njemu in njegovemu sinu 'pomagam' s svojo plačo, da preživita mesec.

Gospa Melita mi je zaupala, to je znala narediti zelo nevsiljivo in spontano, da se ji je zgodilo podobno. Od moža ničvredneža se je ločila in po očetovi upokojitvi prevzela njegovo obrt. Ona zelo izobražena in premožna, jaz neuka, revna kot berač na cesti sva imeli podobno usodo! Bruhnila sem v jok, da me ni bilo mogoče ustaviti. A me je kar pustila. Bilo je prvič, kar sem izgubila fanta, potem še otroka, mamo, da sem se zavedela, kaj vse bi lahko imela, če usoda ne bi bila na vse možne načine kruta do mene. Pod večer sem stopila še v cerkev ter molila, molila, molila.

Novo službo sem nastopila na prvi jesenski šolski dan. Moje delo je bilo približno enako kot na prejšnjem delovnem mestu, a zaradi drobnih razlik, s katerimi sem se morala spoprijeti, sem bila še toliko bolj pazljiva in natančna. Šefica je bila bolj teoretik, jaz praktik. Lepo sva se dopolnjevali. Omogočila mi je, da sem obiskala nekatera izobraževanja, ki so mi pomagala, da nisem bila več takšna 'boječka'.

Najteže je bilo desetega v mesecu. Običajno sem šla takrat na pošto in Rajku nakazala denar. Septembra ga pa nisem. Verjemite, komaj, komaj sem se zadržala, da nisem ubogala rutine, v kateri sem bila več kot trideset let. Rajko me je najprej nadlegoval po telefonu, ker ni zaleglo, je v kraj, kjer sem bila prej, poslal sina. Povedali so mi, da me je iskal v nekdanji firmi. Ni bil sam, z njim so bile še tri 'omare'. Čez kakšne tri mesece so mi na nekdanji naslov iz neke odvetniške pisarne poslali pismo. V njem so mi grozili, da me lahko doleti tudi zaporna kazen, ker sem nehala finančno skrbeti za 'bolnega in onemoglega partnerja'. Ob tem pismu sem pa zmrznila! Odvetniki so mi predstavljali oblast, pred katero je treba v vsakem primeru poklekniti. Nisem imela kaj izgubiti: pismo sem pokazala šefici, ki pa se je samo zasmejala. Rekla mi je, naj mirno spim, da bo že ona uredila.

Čez približno štiri mesece sem od Rajka dobila še eno pismo, v katerem me je lepo prosil, ali mu lahko posodim nekaj denarja. Da s sinom od socialne podpore ne moreta ne živeti ne umreti. Prijazne besede so me omehčale, nemudoma sem stekla na pošto in mu nakazala tristo evrov. Ko le ne bi tega storila! Čez nekaj dni sem spet dobila pismo, tokrat precej manj prijazno: Rajko je zahteval petsto evrov, da bo sin lahko registriral avto. Bilo me je pošteno sram, ko sem spoznala, kakšna nepoboljšljiva trapa sem. Na pismo nisem odgovorila. Gospo, ki jih je na pošti dvigovala v mojem imenu, sem prosila, naj jih neodprta meče v koš.

Prejšnji teden sem si kupila avto z lastnimi prihranki! Kar več ne preživljam Rajka in njegovega sina, si lahko marsikaj privoščim. Uredila sem si zobe, opremila stanovanje, imam tudi novo kolo, ker zelo rada kolesarim.

Ko razmišljam o nekoč in danes, se pogosto sprašujem, kje sem imela pamet, da sem se pustila izkoriščati! So bili krivi starši, ker so me vzgajali v ponižnosti? Je bil kriv šok po izgubi fanta in otroka? Zakaj je trajalo več kot trideset let, da sem začela živeti? Vsem, ki živijo podobno, kot sem jaz, polagam na srce: postavite se zase!«

(Konec)