Ko se naličiš in preoblečeš v kostum, postaneš drug človek

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Editors Choice / sobota, 13. marec 2021 / 14:29  

Zlata Gašperšič Ognjanović, v Kropi rojena sopranistka, solistka ljubljanske Opere, bo prihodnji teden praznovala devetdeset let. V zlati dobi slovenske opere je navduševala ljubitelje klasične glasbe, redno pa je nastopala tudi na gorenjskih odrih, posebej z domačimi zbori, ki jih je vodil njen brat Egi Gašperšič.

V Kropi rojena sopranistka Zlata Gašperšič Ognjanović, vrsto let vodilna solistka ljubljanske Opere, bo prihodnji teden praznovala devetdeset let. Rojena je bila v znani kroparski družini; oče Jože, tudi sam odličen glasbenik, ki mu je profesionalno glasbeno pot preprečila poškodba na fronti prve svetovne vojne, je za glasbo navdušil vseh dvanajst otrok v družini.

»V mladih kroparskih letih je sodelovala v očetovih zborih, ob posebnih priložnostih pa je tudi pozneje večkrat bogatila domače kulturne prireditve,« je povedal njen brat Egi Gašperšič, skladatelj in pevovodja številnih zborov v Kropi in okolici. »Ne le z arijami in samospevi, z zbori v Kropi in Podnartu je s prirojeno pristno predanostjo prepevala ljudske pesmi, zlasti koledniške.«

Iz Krope v Ljubljano

Rodno Kropo je zapustila mlada, komaj 14-letna, ko je po drugi svetovni vojni odšla v šolo. »S sestro Zalko sva bili v Dijaškem domu Anice Černejeve, kjer sva sodelovali tudi v pevskem zboru. 'Punca, ti bi se šla lahko pa malo učit,' mi je nekoč rekel zborovodja, pa sem se šla,« se z nasmehom spominja začetkov profesionalnega ukvarjanja s petjem. Sledila je srednja glasbena šola, sodelovanje v radijskem komornem zboru in nato povabilo v Opero, še preden je sploh prestopila prag akademije. »Kar peljala me je pot, na nič drugega kot na petje nisem mislila ...« pojasni, kako se je razvijala njena pevska kariera.

V radijskem zboru jo je slišal tudi mojster Bojan Adamič in jo vabil k petju popevk. »Nekoč se je poleti z motorjem kar pojavil pri hiši v Kropi. Pregovarjal jo je, da bi se usmerila v zabavnoglasbeno sceno. Pa je opera zmagala. Podobno se je zgodilo ob povabilu za Avsenikov ansambel,« se spomni brat Egi. »Jaz sem pa vedno imela pod pazduho Schubertove pesmi ... Tudi v tistih časih ni bilo prav, da si se ukvarjal z zabavno glasbo, če si se namenil, da se boš ukvarjal z resno,« misel dokonča gospa Ognjanovič.

Tri desetletja v Operi

Nato je več kot tri desetletja svojega življenja, vse do leta 1985, ko se je upokojila, tako rekoč preživela v Operi. Prvič je nastopila že leta 1953, v stranski vlogi Siebel v Gunodovi operi Faust in vzporedno kot Kerubin v Mozartovi Figarovi svatbi, nato pa v bogati pevski karieri še v več kot tisoč opernih predstavah v 65 vlogah in na številnih koncertih. V tako imenovanih zlatih časih slovenske opere je občinstvo stalo v vrstah za vstopnice na predstave, v katerih jih je navduševala kot Ruslaka, jokalo, ko je umirala kot Mimi v La Boheme, jo oboževalo kot Marinko v Prodani nevesti. Njena kreacija Tatjaninega prizora s pismom iz opere Jevgenij Onjegin je v svetovnem merilu ena najboljših izvedb te opere, ocenjuje stroka.

Sama pravi, da nima najljubše vloge in ne najljubše opere. »Glasba je tista, ki te potegne v vlogo, vsaka je po svoje zanimiva. Nekatere so ti pisane na kožo, spet druge so zanimive zato, ker se v njih preleviš v nekoga popolnoma drugačnega, kot si sam. Podobno je s skladbami, vse so nekakšne male drame ali komedije, ki jih odigraš.«

Maska, kostum – in si drug človek

Pravi, da ni nikoli imela težav z vživljanjem v vloge. »Ko se naličiš in preoblečeš v kostum, postaneš drug človek. Pozabiš, da te je pred prihodom na oder bolel zob, da si imel slab dan, te je nekaj skrbelo. Da, biti operni pevec je zelo lep, a tudi težek poklic,« se spominja.

Operni pevec je bil tudi njen zdaj že pokojni soprog basist Dragiša Ognjanović, zato se je bilo treba pogosto posebej potruditi pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, pravi. »K sreči sem imela zelo prijetne sosede, ki so radi popazili na hčer Tatjano, ko sva z možem zvečer oba odhajala od doma.«

Rada je nastopala pred občinstvom, čutila njihov odziv. »Seveda ga med petjem opaziš. Slišiš hlipanje v dvorani, ko umiraš kot Mimi v La Boheme ... Saj bi moral biti iz kamna, da te takšna glasba ne gane, ko pa je tako lepo napisana ...«

Zadnja vloga, v kateri je nastopila v Operi, je bila vloga prve dame v Mozartovi čarobni piščali. Nato se je od opernega odra poslovila in ga po odhodu ni pogrešala. »Saj sem veliko pela, tudi v zadnjem obdobju sem zelo uživala. V posebno veselje mi je bilo sodelovanje v operi Grad vojvode Sinjebradca skladatelja Bele Bartoka, v kateri sva nastopala skupaj z Ivanom Sancinom, izkušnja je bila res posebna.«

Rada je v krogu družine

Po upokojitvi je še nekaj časa poučevala, zadnja leta pa predvsem uživa v krogu družine. Kljub lepi starosti rada poskrbi za »svoji dekleti«, hčer Tatjano, profesorico klavirja na ljubljanski akademiji za glasbo, ter vnukinjo Saro, ki je letos maturantka.

Kakšnega posebnega praznovanja ob okrogli obletnici ne načrtuje, malo zaradi epidemije pa tudi zato, ker ni ljubiteljica bučnih praznovanj, pravi. »Saj je že to, da so se name z oddajo spomnili na Televiziji Slovenija in pri vašem časopisu, nekakšno praznovanje,« je ob koncu pogovora pripomnila vedra in duhovita gospa, v katere glasu je, tudi ko ne poje, ampak le pripoveduje, še vedno mogoče začutiti tisto privlačnost, šarm, lepoto in iskrivost, zaradi katerih so nekoč množice v vrstah pred blagajno Opere čakale, da pridejo do sedeža na predstavi, v kateri je pela Zlata Gašperšič Ognjanovič.